Razstava predstavlja povsem novo produkcijo ene vidnejših umetnic svoje generacije, ki ob okoljevarstvenih opozorilih vzpostavlja tudi kompleksnejše geopolitično vprašanje o naraščajočih in ponavljajočih se ksenofobnih težnjah v družbi.

Sorodna novica "Emblemi tradicije me fascinirajo, a se mi zdijo tudi okoreli in zatohli"

Kot ob razstavi zapiše kuratorka Maša Žekš, se te "v tandemu s pretiranim nacionalizmom prepogosto pogojuje in opravičuje na račun sprevržene tradicije in dediščine; za svoj klavrni boj s tujim in nezaželenim pa se kot nosilca ustreznih vrednot in morale izrablja lik ženske. Ženska se zvito izkorišča za ilustracijo alegorije sreče, miru, kulture in drugih kreposti, ki za svoj trden obstoj zahtevajo iztrebljanje drugačnega in tujega; zahtevajo, da se med nami in njimi ohranja jasna meja."

Tudi tokrat so protagonistke platen Tine Dobrajc predvsem ženske, ki z maskami na obrazu ali brez njih strmijo v gledalca iz zloveščega gozda ali pa z molotovkami v rokah pred razžarjenim ozadjem kljubujejo tradicionalni ideji ženske nemoči in nebogljenosti. "Vzpostavlja se za Tino Dobrajc specifična družbenopolitična izjava, ki brezsramno slika kaos in percipiran obči manko empatije; prevladuje vzdušje nezadovoljstva in njemu pripadajočega upora. Ta se potencira z gledalčevim telesnim prostorom in zrenjem čez breg, kjer tako ni več povsem jasno, kdo kam prestopa in kaj ga čaka na drugi strani oziroma kaj mu je bilo tam obljubljeno," še beremo v obrazstavnem besedilu.

Razstava bo odprta do 22. avgusta.