V Narodni galeriji danes odpirajo novo občasno razstavo akademske slikarke Elde Piščanec. Na ogled bo 99 slikarkinih del, ki predstavljajo celovit pregled njene ustvarjalnosti. Z večpredstavnimi vsebinami bodo prikazana še njena sakralna dela monumentalne umetnosti in ilustracije. Razstavo bo odprla ministrica za kulturo Asta Vrečko.

Avtorica razstave Elda Piščanec (1897–1967), ki bo na ogled do 18. septembra, je Sara Müller, ki je skupaj z Natašo Ciber tudi uredila razstavni katalog. Poleg Narodne galerije so umetnine za občasno razstavo posodili Umetnostna galerija Maribor in zasebni lastniki. Razstava prikazuje tako oljne slike kot akvarele, risbe in grafike Elde Piščanec. Pri Narodni galeriji želijo z razstavo okrepiti pozornost na umetnost med obema vojnama in prispevati k pogledu na ustvarjalnost žensk.

Jakopičeva učenka
Elda Piščanec se je rodila 2. novembra 1897 v Trstu. V njenem otroštvu se je družina preselila v Ljubljano. Slikarstva se je začela učiti pri Rihardu Jakopiču v Ljubljani, pozneje v Zagrebu pri Ivanu Tabakoviću, nato pa se je odločila za študij slikarstva in grafike v Firencah, kjer sta bila njena mentorja znana slikarja Felice Carena in Celestino Celestini.

Še pred koncem študija je odpotovala v Pariz, kjer je študirala cerkveno slikarstvo v zasebnih šolah slikarjev Mauricea Denisa in Georgesa Desvallièresa, pri Andreju Lhotu pa je spoznala kubistične osnove. Leta 1929 se je vrnila v Firence, kjer je končala študij in postala akademska slikarka.

Nikoli ni dobila priložnosti za kariero, kakršno bi si zaslužila
Elda Piščanec se je posvetila realizmu. Slikala je predvsem krajine, tihožitja in portrete ter sakralne motive. Povojni socialistični realizem se je ni dotaknil, modernističnim težnjam pa se je še najbolj približala v nabožnih delih, ki so tudi odsev njenega pogleda v svet.

Strastno je sledila svoji odločitvi za umetnost, vendar se ji kljub nenehnemu izobraževanju ni uspelo uveljaviti skladno z nadarjenostjo in ambicijami. Obetavne začetke je presekala druga svetovna vojna, obdobje po vojni pa ji ni bilo naklonjeno. Preživljala se je tudi s pedagoškim delom. V Narodni galeriji se je izpopolnjevala v restavratorstvu. Umrla je 18. oktobra 1967 na svojem posestvu na Majpiglu v naselju Vine pri Celju.

Del razstave v Narodni galeriji so tudi kratek film, ki ga je o njenem življenju posnela RTV Slovenija, projekcija njenih monumentalnih sakralnih del, ki so se ohranila v podeželskih cerkvicah, in predstavitev njenih ilustracij za zgodbico Tonca iz lonca, ki je periodično izhajala v reviji Vrtec.