Kustosinja Saša Bučan jih je posrečeno poimenovala "okroglice".

Ta nenavadna bitja, sestavljena iz biomorfnih, zoomorfnih in antropomorfnih form, nagajivo prežijo na nas povsod po galerijskem prostoru. Toda, pozor! Saj so ljubka bitja, a nikoli ne veš, kaj in kdaj jih kaj zapopade. Opazujte jih na varni razdalji. Distanca, spet. Medsebojno povezani z vrvjo namigujejo na sodobno civilizacijo, ki ob vsem dandanes danem razkošju in udobju vendarle zanemarja želje. Tako brez izsanjanih sanj postajamo zagrenjeni posamezniki, čakajoči na zadnjo uro, ko bomo končno lahko zaplavali v nevidno snovnost onostranstva, kjer so sanje večne.

Kustosinja razstave je takole zapisala: "Vsak posameznik ima svoje sanje, ki v tem svetu ostanejo le sanje. Morda jih najbolj izsanjajo prav tisti, ki so najbolj ranjeni, na dnu, tisti, katerih želje prerastejo strah, ki nas, čeprav le beseda, čustvo, nekaj neotipljivega, pa vendarle, ločuje od tega, da sledimo sanjam. Tako ostajamo večni lovilci sanj, tavajoči po poteh, ki si jih gradimo brez smerokazov, ki bi nam odprli pot v neznano. V to lahko vstopimo le takrat, ko je strah premagan, poražen, ko podremo svojo prvo oviro in se zavemo svoje moči, podreti tudi drugo in tretjo in vse nadaljnje, da se nam končno odpro svetovi, ki so tam nekje odprti za nas."

Urša Toman (1972) je leta 1998 diplomirala pri Matjažu Počivavšku iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Naslednje leto je postala samostojna ustvarjalka na področju kiparstva. Razstavlja že od leta 1993 po Sloveniji in tujini na skupinskih in samostojnih razstavah. Zanima jo predvsem umeščanje skulpture v naravno okolje, parke in vrtove. Njene kiparske intervencije so bile naslovljene Sonce je bilo zeleno jajce, Viseči vrtovi ali Zaziban vrt na primer. Vodi tudi likovne delavnice in sodeluje pri pedagoško-andragoških projektih.

Spodaj si lahko ogledate video, ki je nadomeščal fizični ogled razstave.