Razstava z naslovom Plasti gledanja in gledanje skozi plasti je trenutno na ogled na spletu, na Facebooku in Instagramu. V galeriji naj bi bila postavljena do 10. decembra, vendar pa se lahko, kot pravijo v galeriji, datum trajanja postavitve glede na epidemiološke razmere spremeni. O tem bodo obiskovalce obvestili na spletnih straneh in družbenih omrežjih.

Umetnici uporabljata na razstavi različne tehnike plastenja ter tako s ponavljanjem, prekrivanjem in odstranjevanjem ustvarjata nekaj popolnoma novega. Vsaka k temu pristopa z drugačnim konceptom. Razstavljena dela, vključno s kiparstvom, performansom in fotografijo, temeljijo na stalnem procesu ustvarjanja in brisanja oziroma dodajanja novih plasti ob sočasnem ohranjanju sledi preteklega. Na večplastnem ozadju nastajajo podobe z abstrakcijami in teksturami ter razgrajujejo lokalne in svetovne deformacije v različne zaznavne plasti. Obe umetnici poskušata prikazati in pojasniti odtis človeka skozi materialno površino ter kombinirata plastenje materialov s plastmi osebnega pomena.

Evelyn Loschy se ukvarja predvsem z uničevanjem in samouničevanjem. Samouničevanje zanjo postane konstruktiven element, ki napoveduje proces preobrazbe. V seriji fotografij Lost Memories (Izgubljeni spomini) Evelyn Loschy ustvari počasna in potrpežljiva razkrivanja zapletenih in občutljivih površin. Serija Into the Blue (V modrino) kot umetniški element uporablja eksplozijo, ki uniči površine in ni interpretirana zgolj kot eksplozija kamnite formacije, temveč kot večplastno stiskanje različnih ravni vsebine, metod in materialov.

Umetnica pri svojem delu uporablja najrazličnejše materiale in metode, od videa, fotografije, krajinske umetnosti in intervencij na lokacijah do kinetičnih skulptur, ki se jim je v zadnjih letih še posebej posvetila. Pri tem se osredotoča na človeka in napetost med družbenimi težnjami ter individualnimi - tako fizičnimi kot umskimi - zmožnostmi, so zapisali v galeriji.

Lilo Nein pa deluje v prostorih, ki nastajajo s pisanjem, ukvarja se z njihovim ponavljanjem, s prekrivanjem in različnimi sloji pomena. Umetnica pod naslovom Sketch for an Exhibition - The Word, the Disease and the Virus (Skica za razstavo – Svet, bolezen in virus) prikaže svoja trenutna dela, ki se gibljejo med poezijo in besedno igro ter med skulpturo in podobo. Poleg preučevanja samega jezika obravnava tudi življenjske tematike, živost, ljubezen in bolezen, ki so v okoliščinah pandemije covida-19 znova in na drugačen način aktualne.

Lilo Nein raziskuje performans in njegovo povezavo z besedili, kiparskimi instalacijami in drugimi mediji. Je vizualna umetnica, ki se pri umetniškem delu osredotoča na prevajanje medijev, pri čemer osrednjo vlogo vedno zavzema performativnost. Izhodišče njenih del je večinoma jezik, nato pa se materializirajo kot podoba, pesem, performans ali skulptura, beremo v spremnem besedilu k razstavi.