Francois Monthoux je letošnjo različico svojega projekta začel pred šestimi tedni s precej skromnejšimi ambicijami. Zaradi suše je na koncu zgradil cel gozd stolpičev in zvonikov, ki zdaj botrujejo njegovim mešanim občutkom: vesel bi bil dežja, obenem pa bo ravno dež uničil citadelo, ki jo je zgradil. "Predstavljam si življenje ljudi, ki se sprehajajo pod oboki, pod mostom, ki si ogledujejo spomenike in mesto," komentira Monthoux, ki ustvarja z glino iz struge reke Toleure v kantonu Vaud na zahodu Švice.

"Stopim v svoj balonček in postanem sanjač ... Vidim, kako pod mojimi prsti nastaja njihov svet," dodaja. Sicer ga kot ljubitelja narave žalosti pogled na veneče zelenje okrog suhe rečne struge, zato se zaveda, da "bi bilo katastrofalno", če bi se njegova umetnina zaradi pomanjkanja dežja obdržala več let. Konec koncev je del celotnega koncepta projekta tudi to, da je začasen. "Jasno, da sem malo žalosten, da bo izginilo nekaj, čemur sem dal obliko."

Dokler se prvič pošteno ne ulije, pa v skulpturi uživajo okoliški prebivalci. "Nimam niti besed za občutke, ki me obdajajo, kajti to je res ... sublimno," je za tiskovno agencijo Reuters komentirala Heidi Butty iz Vauda.