Njeni avtorji si namreč niso postavili biografskih, ikonografskih, slogovnih ali ideoloških izhodišč, ampak likovno-tehnološka.

V muzejih in galerijah namreč v različnih projektih občasno tematsko posežejo tudi na področja povezana z nastajanjem in ohranjanjem umetnin, pri čemer so kot del velikih muzejskih projektov najbolj pogoste razstave s predstavitvjo konservatorsko-restavratorskega dela. Aktualna Pogačnikova razstava v Narodni galeriji gre še dlje, saj razkriva postopek nastajanja njegove edinstvene grafične tehnike. Soavtorji razstave so Tina Buh, Andrej Smrekar in Admir Ganić, s katerimi smo spregovorili o razstavi in o grafičnem ustvarjanju Marjana Pogačnika.

Posebnež v ljubljanski grafični šoli
Marjan Pogačnik (1920–2005) je bil Ljubljančan, ki je po maturi na realni gimnaziji študiral in diplomiral iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti (leta 1947 s temo cerkve na Suhi pri Škofji Loki) ter na Akademiji za upodabljajočo umetnost (leta 1949), kjer je opravil tudi slikarsko specialko (zaključil jo je leta 1951 pri prof. Stupici, grafiko ga je poučeval Jakac). Na Šoli za umetno obrt oz. kasnejši Šoli za oblikovanje je poučeval umetnostno zgodovino, likovno teorijo, risanje, uporabno grafiko in tekstilno oblikovanje, od leta 1962 pa grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1972 postal vodja Grafičnega oddelka in leta 1976 dosegel naziv rednega profesorja.

Kot likovni ustvarjalec je kmalu opustil slikarstvo in se popolnoma posvetil grafiki, s katero se je doma sicer redko predstavljal, sodeloval pa je na vrsti mednarodnih likovnih prireditev v jugoslovanskem prostoru in v tujini ter prejel številne nagrade (Mediteranski bienale v Aleksandriji, Beograjski trienale jugoslovanske umetnosti, Zagrebška razstava jugoslovanske grafike, Ljubljanski grafični bienale, svetovno grafično tekmovanje v San Franciscu; leta 1954 je razstavljal tudi na beneškem bienalu). V oddaji Podoba podobe: Iskanje slovenske umetnosti, ki je leta 2006 nastala v uredništvu oddaj o kulturi Televizije Slovenija, je avtorju tega članka Tomaž Brejc odgovoril naslednje: "In če me vprašate, kdo pravzaprav uteleša postavo slovenske umetnosti v 20. stoletju, potem bi rekel, da je to ta intimna, perfektna, tehnično brezgrajna umetnost Marjana Pogačnika."

Pogačnik je bil del t. i. ljubljanske grafične šole, vendar je bil zaradi edinstvene grafične tehnike in zaradi odmaknjenosti iz javnosti izrazit posebnež, seveda v najboljšem pomenu besede. Andrej Smrekar, muzejski svetnik Narodne galerije, poudarja, da se je "Pogačnik sam sicer distanciral od ljubljanske grafične šole, vendar njegove grafike ne moremo preprosto ločiti od razcveta, ki ga je v tedanji državi doživljala grafična ustvarjalnost. Njegova intimistična tematika ga uvršča med kritične intelektualce t. i. notranje emigracije. V njej se je posvečal intimnim doživetjem obrobnega (predmestje), v navalu kolektivizacije in gradnje novega sveta prezrtega in potlačenega. V oblikovnem smislu se to kaže v dekorativnem pojmovanju ustvarjalne površine in preseganju razmejitev med umetnostnimi zvrstmi in žanri. Njegova grafična tehnika je sledila tej oporečniški logiki, saj je v nasprotju s težnjo po eksperimentiranju, inovaciji in povečevanju naklad v grafiki po sredini dvajsetega stoletja vztrajal pri osnovnih določilih jedkanice, pri simultanem tisku (slepi in globoki ali visoki tisk, tiskanje vseh barv hkrati) in avtorski izvedbi celotne naklade. Kljub temu je ustvaril svojstven in prepoznaven grafični izraz."

Pogačnik in vez z Narodno galerijo
Stric Marjana Pogačnika po materini strani je bil Ivan Zorman – podjetnik, mecen umetnikov, zbiratelj in predsednik društva oz. kasnejši ravnatelj Narodne galerije – ki je imel izjemen vpliv ne samo na slovensko umetniško sceno in muzejsko organizacijo, ampak tudi na mladega Pogačnika. O tem piše Milček Komelj v knjigi Kronika Marjana Pogačnika o zaljubljencih v umetnost, ki je nekakšna dokumentarna biografija, napisana po Pogačnikovih pričevanjih. Preko Zormana, ki so ga klicali stric Janez, je bil Pogačnik že od malega povezan z Narodno galerijo, kateri je nato skupaj z ženo Bogomilo (oz. Bogico) doniral celotni grafični opus, delovno dokumentacijo, knjižnico, ateljejsko orodje ter del družinske Zormanove zapuščine. Na Pogačnikovi grafični opremi v Narodni galeriji še danes potekajo grafične delavnice, ki jih je po donaciji na Pogačnikovo priporočilo kar petnajst let vodil grafik Bojan Kovačič. Še za časa življenja zakoncev Pogačnik (Bogica ni bila samo Marjanova življenjska sopotnica, temveč tudi umetniška soustvarjalka) pa so v Narodni galeriji ob donaciji pripravili njegovo retrospektivno grafično razstavo, ki je bila na ogled od novembra 2001 do februarja 2002.

Ob razstavi je izšel tudi obsežen katalog, v katerem je tedanji direktor Andrej Smrekar v predgovoru zapisal: "Marjan Pogačnik in Narodna galerija sta sodobnika. Ne samo običajna sodobnika, sorodnika sta, navdušena kolega in intimna prijatelja. Od mladih nog je Marjan Pogačnik prihajal v hišo, kjer je bil njegov stric Janez Zorman ravnatelj; zvesto je hodil na nedeljska vodstva monsignorja Viktorja Steske po stalni zbirki, ki so jo prizadevni odborniki sestavili v pičlih petnajstih letih. Takoj po vojni je diplomiral na oddelku za umetnostno zgodovino pri profesorju Francetu Steletu. Spremljal je travme družbene preobrazbe, katere žrtev je bil tudi Zorman. Pozneje, od leta 1972 do 1982, je bil član Umetnostne komisije Narodne galerije. Doslej je bil že večkrat dobrotnik Narodne galerije, saj je ustanova iz njegovih rok prevzela dragoceno dokumentarno gradivo in nekatere umetnine." Narodna galerija je Pogačnikovo donacijo prevzela v več delih in je hkrati postala tudi lastnik avtorskih pravic ter tako varuh in skrbnik materialne in duhovne zapuščine Marjana in Bogomile Pogačnik.

Pogačnikov ustvarjalni postopek na aktualni razstavi
Na aktualni razstavi, ki so jo v soavtorstvu pripravili Tina Buh, Andrej Smrekar in Admir Ganić, ni v ospredju umetniška predstavitev Pogačnikovih grafik. Tina Buh, restavratorka za dela na papirju v Narodni galeriji in vodja Pogačnikovega razstavnega projekta, razloži nastajanje in zasnovo razstave: "Koncept razstave smo zasnovali skupaj, želeli smo predstaviti Pogačnikovo tehniko in ne zgolj njegovega opusa. Admir Ganić se je poglobil v grafični proces in sčasoma mu je uspelo rekonstruirati celoten postopek, kar je lepo predstavljeno v krajšem filmu, ki se vrti na razstavi in je dostopen tudi na spletu. Izbor grafičnih listov je poleg prikaza različnih faz Pogačnikovega ustvarjanja temeljil tudi na dodatnem gradivu, vezanem na posamezni grafični list: od idejne zasnove, raznih skic in kolažev do plošč, pripravljenih za jedkanje, že izjedkanih plošč, slepih odtisov, kjer je Pogačnik premišljeno izbiral kolorit. Predstavljeno je tudi originalno orodje in materiali, ki jih je umetnih uporabljal pri svojem delu."

Marjan Pogačnik je bil mojster reliefne barvne grafike, ki jo je ustvaril z izvirnim postopkom stopenjskega jedkanja. Sprva je ustvarjal "klasične" črno-bele grafike, ki jih je kasneje dopolnil z reliefnim tiskom in nato začel dodajati še barve. S tem je ustvaril edinstvene grafike, ki so zanj najbolj značilne in svetovno prepoznane, ter kažejo dvojnost likovnega izraza med nežno pastelno barvno ploskvijo visokega tiska in čipkasto belino reliefa.

Akademski grafik Admir Ganič je proučil in rekonstruiral celoten Pogačnikov tehnični postopek, kar je prispevalo k vedenju o zapletenem in skrivnostnem nastajanju teh grafik: "Marjan Pogačnik je ustvaril unikaten stil, s posebnim, popolnoma nadzorovanim načinom izdelave matrice in z načinom tiskanja, ki je bil takrat daleč od uveljavljenih praks umetniške grafike druge polovice 20. stoletja. Le-te so težile k mehanizaciji, čim hitrejši in čim bolj množični produkciji in si pri tem pomagale s številnimi sodobnimi tehničnimi olajšavami in kombiniranju različnih tehnik. Pogačnik pa je sledil opozicionalni logiki in je pripravi plošče in tisku posvetil izjemno veliko časa, energije, natančnosti in potrpežljivosti. Premišljeno je ustvaril do konca definirano obliko vsakega detajla že v samem osnutku. Govori nam, da sta morala biti tehnični proces prenosa podobe na ploščo in jedkanje izvedena brezhibno s popolnim nadzorovanjem procesa. Pogačnik ni dopuščal nobenega naključja, ni dovolil, da ga proces vodi in na koncu odpelje od prvotne zamisli, kar mu je posledično vzelo veliko časa in energije. Zaradi tega je moral disciplinirano, s popolno koncentracijo kontrolirati vse mehanske in kemične procese, da se ne bi zgodilo kaj nepredvidenega, kar bi spremenilo značaj njegovega dela. Za razliko od drugih avtorjev, predstavnikov t. i. ljubljanske grafične šole v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki so te naključne elemente z veseljem sprejemali v svoja dela in potencirali njihov pojav. Šele v pozni fazi svojega ustvarjanja se je začel posluževati novih tehnoloških možnosti – jedkanje v industrijskih komorah za izdelavo klišejev, ki pa niso nikoli bistveno vplivale na estetski značaj njegovih listov."

"Neopaženo ob cesti"
Pogačnikov grafični opus ni obsežen, saj je ustvarjal skrajno precizno in zelo počasi, tudi število posameznih grafičnih odtisov posamezne grafike je bilo nizko. Zato so danes na trgu umetnin njegove grafike kot rariteta zelo zaželene in iskane. Svoje grafike je umetnik skrbno dokumentiral in jih tudi poimenoval, večkrat z izrazito simbolno-poetičnimi naslovi: Melanholija, Jutro v predmestju, Osamljenost, Zbogom, vrtovi!, Cvetje za vse, Modrikaste sanje, Brezizhodno, Vrnitev, Poslednja nedelja, Pomnik, Medaljon žalostnih spominov, List iz stare spominske knjige, Neopaženo ob cesti … Slednji naslov je služil tudi za izhodišče in naslov aktualne razstave v Narodni galeriji. Tina Buh poudarja, "da je grafiko Neopaženo ob cesti Pogačnik štel za eno svojih boljših grafik in jo je leta 1975 izbral za naslovnico pesniške zbirke Nika Grafenauerja Štukature. Grafika je bila objavljena v mnogih reprezentativnih tujih grafičnih knjigah in revijah. Tudi Pat Gilmour, glavna kustosinja za grafiko galerije Tate v Londonu, jo je reproducirala na zunanji in notranji strani knjige Modern Prints, ki je izšla leta 1970."

Andrej Smrekar ob tem dodaja, da se je "sedanja razstava osredotočila na predstavitev njegove grafične tehnike, tako da vključuje gradivo, ki dokumentira Pogačnikov celoten ustvarjalni postopek in razvoj njegove grafike od prvega lista do zadnjih del, še vključenih na razstavo v Narodni galeriji leta 2001. Z rekonstrukcijo njegovega postopka smo ugotovili, da je tudi njegova "srednjeveška" grafična tehnika, kot jo je sam poimenoval, sestavni del njegove ustvarjalne identitete in oporečniške drže v razmerju do uradne ideologije in javnih ustanov".

Buh na vprašanje o konservatorsko-restavratorskih problematiki pri pripravi Pogačnikove razstave odgovarja, da je bil največji izziv, kako primerno predstaviti nežnost barv in poudariti relief njegovih grafik. "Zaradi varnosti in zaščite je po muzejskih standardih grafične liste nujno zaščititi s steklom, kar spremeni pogled na relief, steklo pa povzroči dodatne težave pri osvetljevanju. Pogačnik je bil zelo občutljiv na način osvetlitve in za časa življenja je hotel osvetlitev nadzorovati sam; na razstavi smo skušali upoštevati njegove želje, poudariti relief in se prilagoditi tehničnim zmožnostim razstavnega prostora." Ob tem pa poudari tudi skrbnost, s katero sta zakonca Pogačnik hranila grafični opus: "Njegov opus je odlično ohranjen in ne potrebuje restavratorskih posegov, ker je uporabljal visoko kvalitetne materiale, tako papir kot barve, jih primerno zaščitil in hranil. Zato na grafičnih listih ni mehanskih poškodb ali kemičnih sprememb, kot so temnenje, bledenje, rumenenje površine."

Prav zaradi dobre ohranjenosti in zaradi upoštevanja siceršnjih muzejskih standardov bodo po treh mesecih Pogačnikove grafike na razstavi zamenjali z drugimi odtisi in s tem prispevali k njihovi čim boljši nadaljnji ohranitvi.