Na postavitvi, ki jo kurira Petja Grafenauer, se predstavljajo člani Društva likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL) Boris Beja, Viktor Bernik, Nina Čelhar, Ištvan Išt Huzjan, Jaša, Anja Jerčič Jakob, Aleksij Kobal, Gorazd Krnc, Arjan Pregl, Zora Stančič in Mojca Zlokarnik.

Glede leta 2020 se lahko nemara vsi strinjamo, da podobnega leta še nismo doživeli. Čas je bil usoden za vse, tudi za svetovno vizualno umetnost, še bolj za lokalno. Ob tem, da so se poslabšali pogoji produkcije, ki so se spremenili zaradi epidemije in prevlade digitalnega, so drugačni tudi načini prezentacije umetnin in delovanje sveta umetnosti. Bivajoči v središču teh sprememb stopimo vstran od ogrožajočega vsakdanjika, da si za vsaj za trenutek privoščimo užitek. Že starogrški filozof Epikur je razvil življenjsko modrost, da je ugodje nekaj dobrega, a največjega užitka ne dosežemo z zadovoljevanjem potreb, temveč s tem, da se izmaknemo bolečini, neugodju telesa in se popolnoma umirimo.

Vprašanje časa v času samoosamitve
Užitek je lahko v eskapizmu risbe, h kateremu se v času samoosamitve zateka Anja Jerčič. Užitek ponuja tudi praznina Nokturna Aleksija Kobala, ki ga je ustvaril že pred leti kot nesluteno napoved zdajšnje realnosti. Barva Mojce Zlokarnik pa zahteva čas, ki je za številne med nami postal privilegij ali pa ga je preveč, je zapisala kuratorka Petja Grafenauer.

Prekarnim delavcem v umetnosti nedosegljivo bivališče
Zora Stančič je denimo kritična do redkega užitka, ki nam ga politično obvladovanje virusa dopušča, in sicer do nakupovanja prek spleta. Viktor Bernik prav tako v svojem delu povezuje hedonizem in konzumerizem. Boris Beja s svojim delom predstavi prispodobo sveta, v katerem nas meče in melje kot figurice in smo popolnoma odvisni od sil, ki vladajo v bobnu sreče. Vzdih užitka Arjana Pregla ne potrebuje posebne razlage, prav tako ne Ženske slike, parodije velike teme akta v zgodovini slikarstva – opozorilo na populizem, ko je bil ta še v povojih. Nina Čelhar upodablja idealno bivališče, dom, ki si ga kot prekarna delavka v polju umetnosti ne more privoščiti.

Družba med samoosamitvijo: filmi, postelja in drugo pohištvo
Kot je še zapisala kuratorka, prinaša delo Gorazda Krnca, nastalo po pesmi Kitasona Katuéja Théatre de Salomé, podobo ženske, ki "filme požira kot kresničke" – gre za navado, ki nas odrešuje strahu pred realnim tam zunaj. Ostati doma je lahko užitek ali groza ter je shranjen v postelji Jaše in meri na živeto samoosamitev. Ištvan Išt Huzjan pa razstavlja pohištvo, stol na praznih steklenicah, neuporaben stol – stol neravnovesja, stol pijanca.

Razstava Hedonizem 2020–2021 je v Galeriji "S" na ogled do 18. aprila.