"Tudi tukaj sem priznan, vendar morda ne toliko. Težko je, če je družba majhna. Na odprtje razstav prihajajo prijatelji in znanci. Trepljajo te po ramenih in te hvalijo, vendar nisi prepričan, ali res delaš dobro ali slabo. Razstave v tujini so kot filter, ki nam lahko točno pove, ali smo res dobri". Tako razmišlja akademski kipar Marijan Mirt, ki ga je po končani likovni akademiji v Zagrebu pot pripeljala v Maribor, kjer že več kot 20 let kreativno ustvarja.

Nedavno so ga že drugič nagradili v Parizu – Francosko združenje lepih umetnosti (La Société Nationale des Beaux Arts), mu je prvo zlato medaljo za kiparstvo dodelilo leta 2017 za deli Telo brez krvi in Zlomljeno krilo, ki predstavljata zgodbo o Dedalu in Ikarju in s katero se je odzval na migrantsko krizo iz leta 2015.

Pogovor z večkrat nagrajenim kiparjem Marijanom Mirtom lahko preberete tukaj ali si ga oglejte na TVS1 v oddaji NaGlas! ob 12.35.

Pogovor začniva z vašim najnovejšim velikim uspehom. Francosko združenje lepih umetnosti vam je na jubilejnem 160. Pariškem salonu podelilo že drugo zlato medaljo za kiparstvo. Žirijo ste prepričali s kipom Eden od mnogih. Kaj ali koga predstavlja?
Ta kip je nekakšna prispodoba za sodobnega modernega človeka. Sestavljen je iz človeškega torza in zajčje glave. S to temo se ukvarjam že dve leti. Počasi se izčiščuje. Trudim se, da bi projekt še bolje ali uspešneje uresničil. V Parizu sem razstavil skupino ljudi zajcev, ki predstavljajo sodobnega človeka z živalskimi lastnostmi oziroma v tem primeru zajčjimi.

Zakaj pa je prav zajec prispodoba za sodobnega človeka?
Na to lahko gledamo negativno ali pozitivno. Poudariti sem hotel negativno: da nas je bilo strah. Še vedno se bojimo. Poudariti pa sem hotel tudi hitenje, spremembe, prilagajanje. Zajec se mi je zdel za to zelo primeren.

Z zlato medaljo ste bili v Parizu nagrajeni tudi leta 2017, in sicer za deli Telo brez krvi in Zlomljeno krilo. Predstavili ste Dedala in Ikarja. To je bil vaš komentar begunske krize, ki se je takrat močno okrepila. V zadnjih tednih in mesecih opažamo, da je migrantov spet vse več. Smo se iz tega kaj naučili?
Pri kiparjenju vedno razmišljam o likovni kakovosti. Tema se razvije sama. Pomembna je, ampak ne pretirano. Nekateri laže delamo, nekateri pa laže delo berejo. Leta 2017 sem začel pri kiparjenju uporabljati asfalt kot odpadek s ceste. Recikliral sem ga, uporabil za kipe. Zelo rad imam grško mitologijo, ki nas po eni strani privlači, hkrati pa je za nas poučna. Je kot indigo papir med zgodovino in sedanjostjo. Zgodba o begu Dedala in Ikarja z vzhoda na zahod je neverjetna. Neverjetno je, da se to spet dogaja. Najbrž se je dogajalo tudi prej, ampak zdaj to bolj opazimo.

Zgodba se ponavlja. Nekaj nas opominja, da si moramo vaša dela podrobneje ogledati. Kaj pa pomeni razstavljati v Salonu lepih umetnosti v Parizu? To je prestižna mednarodna razstava. Kaj vam bo prinesla nagrada? Kaj lahko pričakujete?
Lahko rečem, da sem klasični likovni umetnik na področju kiparstva. Rad se likovno izražam. Za klasičnega kiparja ... Ena od želja je, da sodeluješ na tako uglednih razstavah, ki so sprožile plaz dogodkov in zaradi katerih je današnja likovna umetnost taka, kot je. Pred takimi razstavami je bil kraljevi salon. Umetniki so takrat delali za kraljevino in po naročilu. Pred 160 leti pa so se povezali umetniki, ki so hoteli ustvarjati samo zaradi umetnosti, ne po naročilu. Bili so degradirani. Francozi so opazili, da se dogaja nekaj slabega. Priskočili so jim na pomoč in tako so nastali novi saloni, ki so bili, kot izvemo med študijem zgodovine umetnosti, zibelka sodobne umetnosti.

So vas tam prepoznali prej kot v okolju, v katerem ustvarjate?
Tudi tukaj sem priznan, vendar morda ne toliko. Težko je, če je družba majhna. Na odprtje razstav prihajajo prijatelji in znanci. Trepljajo te po ramenih in te hvalijo, vendar nisi prepričan, ali res delaš dobro ali slabo. Razstave v tujini so kot filter, ki nam lahko točno pove, ali smo res dobri ... Da prepoznajo kakovost, ki morda še ni priznana. V likovni umetnosti so merila. Imamo likovno gramatiko, ki jo lahko izmerimo. V tujini so morda bolj nepristranski. Po tem bolje vem, ali sem na pravi poti ali ne.

Z zagrebške likovne akademije ste prišli v Maribor. Tam živite in ustvarjate že 20 let. Dejavni ste v Hrvaškem kulturnemu društvu Maribor, ki je na vašo pobudo ustanovilo likovno sekcijo. Poimenovali ste jo po Mileni Lah. Zakaj je Milena Lah tako pomembna?
Ko sem prišel v Maribor, sem se včlanil v Društvo likovnih umetnikov Maribor. Potreboval sem prostor za delo, a ga občina ni imela. Dom sem dobil v Hrvaškem kulturnem društvu, ki ima prostor za ustvarjanje. To sicer ni bilo nujno, vendar sem čutil potrebo, da pustim nekaj za sabo. Zato sem dal pobudo za likovno sekcijo Milene Lah. Milena Lah je bila odlična kiparka.

Slovenska slikarka v Zagrebu.
Rodila se je v Ajdovščini. Osnovno ali srednjo šolo je obiskovala v Mariboru. Nato je kariero zgradila v Zagrebu. V 60. letih se je iz Jugoslavije odpravila v tujino. Sodelovala je na simpoziju v Avstriji. V Evropi je bila priznana in zelo uspešna, vendar je imela v svetu moških veliko težav. S feminizacijo, ki se je vendarle začela prebujati, skušamo popraviti to krivico. Ko sem bil študent, sem edini pred njeno smrtjo pomagal pripraviti retrospektivno razstavo njenih del v Zagrebu. Tri mesece sem preživel z njo. Njena pripoved o tem, kako je odpotovala, si je zaslužila spomin. Zato se trudimo in z imenom ohranjamo spomin nanjo.

In povezujete Zagreb in Maribor.
Še nekaj bi omenil. V tem Salonu lepih umetnosti, pri katerem sem sodeloval, je nekoč razstavljala tudi Ivana Kobilca. Zelo mi je všeč, da so Francozi od nekdaj namenjali pozornost Francozinjam, letos pa so jo v antologiji ob 160. obletnici omenili kot prvo žensko, ki je sodelovala na salonu.

Omeniti moramo, da ste izdelali dva pomembna spomenika, in sicer za hrvaško skupnost. V Ljubljani stoji doprsni kip Ljudevita Gaja, v Lendavi pa doprsni kip Zrinskega Čakovskega. Kaj je bilo vaše vodilo in kakšen pomen imata vaša spomenika?
Bil je splet okoliščin. Hrvaška skupnost – natančneje – Zveza hrvaških društev v Sloveniji, ki jo vodi Đanino Kutnjak – je dala pobudo za izdelavo doprsnega kipa Ljudevita Gaja, ki je ustvaril gajico, temelj naših jezikov. Ker so Ljudevita Gaja na Hrvaškem likovno premalo predstavljali ... Postavili so mu le dva spomenika ali morda tri. Ker sem umetnik, ki živi v Sloveniji, so predlagali, da ustvarim lik, ki povezuje obe državi. Želeli so nov kip. Tako se je srečna zgodba uresničila.

Ob odkritju spomenika sta bila navzoča oba predsednika, Hrvaške Zoran Milanović in Slovenije Borut Pahor. Tako sta še okrepila pomen dogodka. Kaj pa spomenik Nikoli Zrinskemu Čakovskemu v Lendavi?
Po uspešni zgodbi o postavitvi kipa Ljudevita Gaja si je Đanino Kutnjak, ki je vse to organiziral in omogočil, zaželel, da bi Nikoli Zrinskemu Čakovskemu, zgodovinsko povezanem z Lendavo, Čakovcem in severnim delom Hrvaške in Slovenije, postavil spominsko obeležje. Kot kipar sem si želel predstaviti nekaj več. V življenjepisu Zrinskega sem prebral, da ga je ubila divja svinja. Za likovno izražanje je bila velik izziv. Sklenila sva dogovor. Če ustvarim divjo svinjo, bomo sodelovali. Živijo ... Poleg doprsnega kipa Zrinskega je bila na odru divja svinja ... To je nekakšna kompozicija. Povedana je cela zgodba.

Tudi zdaj razstavljate divje svinje, v drugih galerijah. Kaj s tem sporočate?
V tej zgodbi je divja svinja predstavljala nevarnost. Ne vemo, ali je res pokončala Zrinskega. To ni bistveno. Divja svinja je prispodoba nevarnosti. Če dobro pogledaš, vidiš, da gre za divjo svinjo, torej divjo gozdno žival. Pregnali smo jo, zato zdaj zahteva svoj prostor. Kdo je bil prej tukaj: divja svinja ali mi? Ko prihaja v naš prostor, v njej vidimo tujca. Ima veliko dobrih in slabih pomenov. Naj to vprašanje ostane odprto.