Vendar strokovnjaki iz Van Goghovega muzeja v Amsterdamu so zdaj potrdili – slika je nedvomno van Goghovo delo, posebna pa je v tem, da gre menda za edino platno, ki ga je umetnik naslikal, ko je trpel za psihozo.

Dvom o tem, ali gre res za van Goghovo delo, se je vlekel že od začetka 70. let 20. stoletja, vendar so se v norveški galeriji šele leta 2014 odločili dokončno razrešiti dilemo in sliko so poslali v preučitev nizozemskim strokovnjakom. Ti so jo pregledali z rentgensko analizo, se posvetili natančni študiji potez čopiča in tudi s pomočjo pisem, ki jih je umetnik redno pisal svojemu najbolj zvestemu podporniku, bratu Theu, dokazali, da je nastala, medtem ko je bil van Gogh v psihiatrični bolnišnici v Saint-Rémyju pozno poleti leta 1889.

Po besedah Louisa van Tilborgha iz van Goghovega muzeja več značilnosti potrjuje, da je slika van Goghova. So pa tudi določene značilnosti, zaradi katerih se od drugih umetnikovih del razlikuje. "In zanje smo morali najti razlago, kar je bilo težko. A mislim, da smo tudi to rešili," je dejal.

Slika je v zbirko Narodne galerije v Oslu prišla leta 1910, ko so jo za 10.000 frankov kupili od zbiralca v Parizu. S tem je postala prvi van Goghov avtoportret, ki je bil dostopen v javni zbirki. Umetnik se je naslikal v manj živahnem koloritu, kot smo ga vajeni iz drugih del v tem obdobju; v gledalca zre v utišanih modrih in bledikavo rumenih odtenkih. Poleg tega so nekatere poteze manj dodelane. A raziskava je pokazala, da je slika pravzaprav sopotnica dveh znanih avtoportretov, ki ju je umetnik dokončal tedne pozneje, ko se je izkopal iz svojih duševnih stisk. Avtoportreta danes hranijo v Nacionalni galeriji umetnosti v Washingtonu in v Muzeju d'Orsay v Parizu.

"Čeprav smo bili odprti za vse možnosti, smo zelo srečni, da je slika avtentična," je dejala kustosinja na oddelku starih mojstrov in moderne umetnosti v galeriji v Oslu Mai Britt Guleng.

Vincent van Gogh (1853–1890) se je rodil v Zundertu na Nizozemskem. Leta 1880 se je posvetil umetnosti, šest let pozneje pa odšel v Pariz, kjer je preučeval impresioniste, pod vplivom katerih je tudi spremenil svojo paleto, poteze in motiviko. Leta 1888 se je naselil v Arlesu v Provansi v rumeni hiši, kamor je povabil tudi svojega prijatelja Gauguina.

Maja 1889 je bil po poslabšanju njegovega duševnega stanja, ki se je končalo s sporom s prijateljem Gauguinom in odstranitvijo dela ušesa, sprejet v psihiatrično bolnišnico v Saint-Rémyju v bližini Arlesa. Leto zatem se je preselil v Auvers-sur-Oise v bližini Pariza. Julija 1890 se je na pšeničnem polju ustrelil.