Tudi ta najdemo med 120 deli, ki jih na ogled postavljajo v Moderni galeriji. Razstava Čakalnica je pravzaprav prva mednarodna postavitev tega poljskega slikarja, v celoti posvečena njegovemu potovanju po Jugoslaviji in njegovemu poznemu delu. Prilagojeno novim razmeram jo odpirajo danes, na ogled pa bo do 10. januarja.

V Vilni rojen Andrzej Wroblewski (1927–1957) je bil slikar, umetnostni zgodovinar in umetnostni kritik. Diplomiral je na Jagelonski univerzi iz umetnostne zgodovine in na Akademiji likovnih umetnosti v Krakovu, kjer je postal asistent na oddelku za slikarstvo.

Oktobra leta 1956 ga je v družbi kritičarke Barbae Majewsko pot zanesla tudi v Jugoslavijo, kjer je na tritedenskem potovanju obiskal Beograd, Ljubljano, Skopje, Zagreb, a tudi Portorož, Piran in Ohrid. Popotnika sta se seznanila z umetnostnim življenjem in muzeji tedanje Jugoslavije ter z njenimi arhitekturnimi dosežki. Vse te izkušnje je mogoče zaslediti v njegovem delu v zadnjih mesecih življenja.

Razstava v Moderni galeriji, ki jo popisujejo kustosi Wojciech Grzybała, Marko Jenko in Magdalena Ziółkowska, združuje dela, nastala med letoma 1955 in 1957. Kustosi so se odločili, da se osredotočijo na obdobje med 10. majem 1954, ko se je Wroblewskemu rodil sin, in njegovo zgodnjo smrtjo 23. marca 1957. Velika večina izbranih del ni bila še nikdar na ogled, nekatera pa za širše občinstvo nazadnje leta 1958. Razstavljena so tako znana dela, kot so Čakalnica I, Vrsta se nadaljuje; Čakalnica II, (Spremenitev v stol I); in Nagrobnik, (Ženskarjev nagrobnik), prav tako številni gvaši, monotipije in nekaj ducatov del velikega formata, ki so nastala na rjavem ovojnem papirju.

Kako je Wroblewski videl dela slovenskih umetnikov
Tema čakanja na platnih Wroblewskega stopa v dialog izborom iz serije čakalnic slovenskega slikarja Marjana Dovjaka, ki so nastale prav v 50. letih preteklega stoletja. Poleg ožjega izbora slovenskih in tedanjih jugoslovanskih umetnikov pa je razstava vzpostavila tudi dialog s stalno razstavo umetnosti 20. stoletja v Moderni galeriji – kako sta Wroblewski in Barbara Majewska videla dela slovenskih umetnikov, kot so Gabrijel Stupica, Marij Pregelj, Riko Debenjak, Stane Kregar in Marko Šuštaršič.

Sicer pa je razstava razporejena v šest tem. Prva je rekonstrukcija potovanja Wroblewskega in Barbare Majewske po Jugoslaviji, druga umetnikovo vsakdanje življenje in pojem starševstva, zlasti materinstva, sledi osrednja tema razstave – čakanje oziroma neverjeten inventar čakalnic, vrst in spremenitev figur v stole.

Poseben sklop se posveča delom z motivom dečka, ki je v umetnikovem poznem obdobju zelo pomemben. Zadnji del razstave pa združuje 33 ohranjenih – od doslej evidentiranih 35 – monotipij. Wroblewski jih je sicer ustvaril 81, po vsej verjetnosti v zadnjih tednih svojega življenja. Glede na to, da se sklicujejo na vse pomembne teme, ki so ga zaposlovale vse življenje, je to serijo monotipij mogoče razumeti kot njegovo "umetniško oporoko", beremo ob razstavi. Ta je nastala v sodelovanju s Fundacijo Andrzej Wróblewski in Inštitutom Adam Mickiewicz.