Razstava prinaša izbor risb in grafik iz vseh obdobij Mršnikovega ustvarjanja, izšel je tudi katalog z lucidnim uvidom v Mršnikovo ustvarjanje izpod tipk kustosinje razstave Saše Bučan. Takole ga je povzela v samem uvodu: "Pika, črta, dodajanje, odvzemanje, zgoščanje in pojenjanje. Svet črno-bele, črnega in belega, intenzitete črnega na belem. Pri Ivu Mršniku bomo le poredko zasledili barvo. Že vse od svojega ustvarjalnega začetka v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je stopil na svojo umetniško pot in za vedno zapečatil svoj odnos do likovnega: zavezal se je piki, črti, liniji in se skorajda popolnoma odrekel barvi."

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Mršnik eden prvih uporabil t. i. računalniški papir – neskončne skladovnice zeleno-belih listov, ki jih je napolnil s portreti naključnih neznancev, ki jih je slikar našel v revijah. Z brezosebnim upodabljanjem je lahko izrekel tudi svojo skrb za prihajajočo vizijo časa, ki kot hitri vlak divja v neznano, v to, kar se dogaja danes. Vlogo nosilca so v tem obdobju rastočega tehnološkega napredka prevzeli tudi drugi serijski materiali, kot so nalepke ali etiketni trakovi. Računalniški papir in nalepke, ki jih v galerijskih prostorih razprostre v zanimive prostorske instalacije, so precej nekonvencionalna likovna izbira, za katero se je Mršnik odločil iz želje po ohranitvi duhovne razsežnosti v prevladi strojev in serijske produkcije. Ta dela so navdušila vplivnega kuratorja Petra Weibla – leta 1997 jih je uvrstil na U3 – trienale slovenske sodobne umetnosti v Moderni galeriji.

Pozneje se je z nizom velikih portretov njegova risba skrčila na najnujnejše in se razvila v prepoznavno in utemeljeno prakso psihograma. Mršnik se s svojimi deli pogosto navezuje na portretiranje – sebe in neznancev. Po slikarjevih besedah so ti portreti neke vrste znaki, skrajno reducirani koncentrati, v katerih je shranjeno intenzivno notranje pulziranje.

Konec osemdesetih let preteklega stoletja se je Mršnik usmeril izven vidnega in začel razkroj realnega v kaotičen zapredek, ki predstavlja redukcijo zapisa, ki je poprej oblikoval glavo. Saša Bučan ugotavlja, da "Zapredek postane tako značilen za Mršnika, da sčasoma postane pravzaprav njegov lastnoročni podpis."

Grafikam in risbam Mršnik dodaja piko kot prapočelo vseh njegovih misli, ki pulzirajo, vibrirajo in se oblikujejo v skupine, ki se med seboj ločujejo ali povezujejo. Pika kot prapočelo razvija podobno kot prej zapredek. Piko celo postavi dobesedno organsko – iz poprovega zrna, odtisnjenega na papir.

Najbolj radikalna redukcija se odrazi v reliefnem odtisu, ki ga zariše zasušena vodna kaplja na papirju, umetnikova roka se torej skoraj docela umakne.

Takole pa je Saša Bučan sklenila svoje besedilo, namenjeno ustvarjalnosti Iva Mršnika: "Navkljub skorajda arhaični govorici likovnega izraza Mršnik z individualizirano intimističnim jezikom in s tehnično dovršenostjo še zdaleč ni ustavil svoje ustvarjalne moči. Ob sicer znanih vsebinah je po koncu izbora za to razstavo za menoj ostala še tisoč in ena linija, tisoč in ena misel, ki čaka, da ugleda luč v nekem novem prostoru."

Razstava bo na ogled do 14. maja prihodnje leto.