A umetnik, ki se je približeval koncu svojega življenja, je imel za seboj dolgo in vztrajno likovno pot, eno tistih, ki na začetku niso naletele na posluh ljudi, danes pa se cenijo kot posebej vizionarske. Jutri, 13. aprila, bo minilo 160 let od rojstva tega umetnika, ki se je med sodobniki zapisal kot eden najpogumnejših in najbolj drznih slikarjev svojega časa.

Rodil se je leta 1860 v Ostendu, kjer so ga že v otroštvu obkrožale podobe, ki so pozneje preplavile njegova platna. Njegova mati je namreč imela trgovino s spominki, kitajskim porcelanom in maskami – znanimi elementi njegovih fantastičnih podob.

Študiral je na likovni akademiji v Bruslju, sicer pa večino življenja preživel v rojstnem kraju. Leta 1880 si je na podstrešju hiše svojih staršev uredil atelje, kjer je delal do leta 1917. V tem obdobju je nastalo več njegovih mojstrovin.

Svojo prvo razstavo je umetnik dočakal leta 1881, a to mu še ni zagotovilo popolnega sprejetja na likovnem prizorišču. Njegova dela so odklanjali kot škandalozna, kar mu ni odvzelo poguma, da bi še naprej razstavljal.

Slike, v katerih je že zaslediti elemente ekspresionizma in nadrealizma, so razburjale javnost. S figurami nasičena kompozicija Kristusovega prihoda v Bruselj (1888) je bila s slikarjevimi lastnimi potezami na najsvetejši figuri prizora in prepoznavnimi podobami belgijskih politikov in aktualiziranje krščanskega nauka v sodoben družbeni kontekst za takratno družbo preveč predrzna. Sčasoma so njegove podobe vendarle doživele priznanje in leta 1895 je prvič samostojno razstavljal v Bruslju.

Vidnejši prepoznavnosti v likovnih krogih je sledil nekolikšen odmik od samega slikarstva. V prvem desetletju 20. stoletja se je vse bolj posvečal glasbi. Bil je nadarjen improvizator, in čeprav ni imel glasbene izobrazbe, je veliko nastopal.

Izjemen risar in kolorist je najprej slikal v impresionističnem slogu, nato pa združil fauvistične elemente in močno ekspresivnost v oseben slog, v katerem je z veliko mero sarkazma obdeloval svoje glavne teme – ljudi v maskah, ki jih je mnogokrat popačil do grozljivih spak, okostnjake in ulične muzikante.

Slikal je fantastičen svet, kjer se odvija človeška komedija absurda. Kot velja za usodo številnih umetnikov, ki so s svojo drugačno likovno vizijo preveč izstopali od ustaljenih zapovedi, spada Ensor danes med velike inovatorje umetnosti 19. stoletja. Pomembno je vplival na umetnike 20. stoletja, kot so bili Paul Klee, Emil Nolde, George Grosz, Alfred Kubin in Felix Nussbaum, pa tudi druge predstavniki ekspresionizma in nadrealizma.