Tokrat se s tematiko ukvarja v projektu The Pleasure of Expense, ki ga na ogled postavljajo v Galeriji Cooper v Dundeeju na Škotskem.

Umetnico zanima predvsem, kako je v 20. in 21. stoletju prihajalo do daril kulture kot političnih daril in kako je to sooblikovalo scenografijo urbanega okolja in vladne arhitekture.
Razstavo v Galeriji Cooper vidi kot dober primer sodelovanja z institucijo, ki še verjame v kritično stališče umetnosti. Kustosinja galerije Sophia Hao je bila sogovornica pri podpori projekta, ki temelji na raziskavah. Sodelovati sta začeli pred letom dni in želeli ugotoviti, ali je mogoče zasnovati platformo, kjer se staknejo ne le umetniška dela v svoji končni obliki, ampak tudi sam proces dela in raziskave.

V središču projekta je Darilo – 1. dejanje, ki ga je umetnica snemala v Palači narodov v Ženevi in v katerem se pojavljajo elementi, ki so plod političnih daril – od politične retorike do glasbe, ki je bila donirana v čast Lige narodov, in umetniških del na stenah.

Kot je povedala, je šlo za vrhunec sodelovanja z arhivom knjižnice Združenih narodov, ki hrani arhive Lige narodov. Stoletnica ustanovitve Lige narodov, prvega poskusa transnacionalne formulacije v evropskem prostoru, se ji zdi ob brexitu in krizi Evrope primeren trenutek za pogled nazaj na prve poskuse transnacionalnih zavez. Gre za izjemno kompleksen študij arhivskega gradiva, pravi, nekaj ga je razgrnjenega tudi v galeriji.

Na razstavi predstavlja tri pozicije; v pritličju je predstavljen film Tear Down and Rebuild iz leta 2015, ki ga je snemala v nekdanji palači federacije v Beogradu. V prvem nadstropju je na ogled film State of Illusion iz leta 2018.

Ali je poetični akt mogoč, če dela umetnik za državo?
V osrednjem prostoru predstavlja Darilo – 2. dejanje. Umetnica je stene prostora prelepila s fototapeto, ki predstavlja fiktivno pokrajino, sestavljeno iz posnetkov fotografov, ki so spremljali nekdanjega predsednika Jugoslavije Tita na njegovih potovanjih po svetu. Kot je poudarila, gre za tiste trenutke, ko so se fotografi obrnili stran od političnega spektakla, ki naj bi ga fotografirali, in v objektiv lovili pokrajino. S tem se odpira razprava o tem, ali obstaja možnost poetičnega akta, če umetnik dela za državo oziroma ideologijo.

Odprtje razstave je pospremil performans treh sopranistk, ki so med projekcijo filma prepevale dele političnih govorov. Pripravili so tudi vrsto delavnic, za 30. november pa je napovedan 12-urni mednarodni simpozij, na katerem bodo sodelovali ne le umetniki, ampak tudi aktivisti. Sodelujoči bodo na razpravi preizpraševali današnje stanje ter sodelovanje umetnosti, države in družbe.

Jasmina Cibic, ki se je rodila 1979, spada med mednarodno najbolj prepoznavne slovenske umetnice. Zadnjih pet let deluje predvsem kot avtorica umetniških filmov, v postavitve del pa vključuje še skulpturo in performans. Njena dela so prostorsko in kontekstualno specifična in pogosto nastajajo v sodelovanju z arhitekti, raziskovalci in drugimi specialisti.

Projekt Jasmine Cibic bo v Galeriji Cooper, ki deluje pod okriljem Duncan of Jordanstone College of Art & Designa, na ogled do 14. decembra.