Avstrijski mojster Gustav Klimt je Portret princa Williama Nii Norteya Dowuone naslikal leta 1897, a ker ni slike od leta 1938 nihče videl, je dolgo veljala za izgubljeno. Ko se je zdaj nenadoma pojavila na sejmu umetnosti TEFAF v Maastrichtu na Nizozemskem, kjer so jo na prodaj ponudili za 15 milijonov evrov, je na trgu umetnin završalo.

Zbirateljski par je sliko, ki je bila hudo zamazana, prinesel dunajski hiši Wienerroither & Kohlbacher, ki se ukvarja s prodajo umetnin in velja za vodilnega trgovca s Klimtovimi deli. "To je bilo za nas neznansko presenečenje," je za Deutsche Welle priznal direktor galerije Alois Wienerroither. Čeprav imajo v njegovi galeriji več kot 25-letni staž preučevanja Klimtovih del, niso takoj prepoznali zaklada, ki so ga dobili v roke. "Slika je bila izjemno umazana in v groznem okvirju, niti malo ni bila podobna Klimtu," je bil iskren Wienerroither. Po čiščenju pa je postalo očitno, da je pred njimi v resnici portret zahodnoafriškega princa z ozemlja, ki danes spada pod Gano.

Klimt: pionir avstrijske avantgarde
Dunajski slikar Gustav Klimt (1862–1918) je eno največjih imen avstrijske umetnosti 19. stoletja. Velja za najbolj reprezentativnega predstavnika avstrijske secesije, najbolj prepoznavni pa so njegovi abstraktni portreti žensk, kakršna sta Poljub in Ženska v zlatu. Leta 1897 je s približno petdesetimi avantgardnimi somišljeniki ustanovil Dunajsko secesijsko šolo, katere cilj je bil prelom s tradicijo realističnega slikarstva in raziskovanje nove smeri, art nouveauja. Klimt je bil predsednik njihovega združenja.

Ravno v tem obdobju prehoda k novim umetniškim izhodiščem je Klimt naslikal pričujoči portret afriškega princa: pred nami je sicer realistična upodobitev, ki pa že razkriva prva zgovorna znamenja sloga, ki ga je umetnik razvil v nadaljevanju kariere.

Ravno zato je Wienerroither prepričan, da je portret ključen delec v sestavljanki Klimtovega opusa. "Cvetlično ozadje na sliki je že zelo moderno in spominja na portret Sonje Knips, ki ga je leto dni pozneje naslikal prav tako s cvetjem v ozadju."

"Etnografske razstave" ljudi
Zgodovinske študije ugotavljajo, da je najbolj verjetno, da je princ za Klimtov portret sedel v okviru ene od "etnografskih razstav", ki so jih imenovali Völkerschau. Z današnje perspektive so bili to rasistični in ponižujoči rituali, a na prelomu stoletja so bili taki "človeški živalski vrtovi" priljubljeno razvedrilo za belce. Tovrstne razstave so gostovale po številnih evropskih državah. Na odprtem prostoru so, dejansko podobno kot živali v živalskem vrtu, "predstavljali" različne etnične skupnosti. "Razstavljeni" ljudje so životarili v bednih razmerah, obiskovalci pa so si na njih pasli radovednost.

Zgodovinarji dolgo niso vedeli, kako je Klimt prišel v stik z afriškim princem. Leta 2007 je umetnostni zgodovinar Alfred Weidinger sestavil katalog Klimtovih del, v katerem navaja podatek, da je direktor dunajskega živalskega vrta leta 1897 v Avstrijo povabil predstavnike zahodnoafriškega plemena Osu. Na čelu 120-članske odposlanice je bil nečak osujskega kralja, princ William Nii Nortey Dowuona. V dunajskem živalskem vrtu so jim postavili kopijo "afriške vasi", ki si jo je nato prišlo ogledat od pet do šest tisoč obiskovalcev na dan. Časniki so o razstavi na dolgo in široko poročali, domačini pa so Osujce vabili v mestne kavarne in na predstave.

Princ ni sedel samo za Klimtov portret: naslikal ga je tudi slikar Franz Matsch. Matschev portret Dowuone visi v Narodnem muzeju zgodovine in umetnosti v Luksemburgu.

Še ena slika, za katero se sled izgubi v vihri druge svetovne vojne
Po Klimtovi smrti leta 1918 je umetnikov atelje odkupila Ernestine Klein in ga predelala v vilo. Zelo mogoče je, da je leta 1923 na dražbi kupila tudi prinčev portret, čeprav se uradna dokumentacija te prodaje ni ohranila. Imamo samo črno-belo fotografijo portreta v dražbenem katalogu. Slika se naslednjič pojavi leta 1928, deset let po umetnikovi smrti, na pregledni retrospektivi njegovih del. Obstaja potrdilo, ki dokazuje, da je Ernestine Klein po zaprtju razstave sliko prevzela kot svojo last.

Ker pa je bil njen mož judovskega rodu, je bila družina po priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji leta 1938 prisiljena zapustiti svojo domovino. "Vse kaže na to, da so ob odhodu svoje premoženje pustili v hiši," je za DW pojasnil Wienerroither, ki je preiskoval provenienco slike. "Ko so se po vojni vrnili, ni bilo ničesar več."

Sorodna novica Poslednji portret izpod čopiča Gustava Klimta na dražbi postavil nov evropski rekord

Od druge svetovne vojne naprej se slika nikoli ni pojavila na javni dražbi, tako da je lastnike verjetno menjala s pomočjo zasebnih posrednikov. Wienerroither je, kot mu narekuje zakon, navezal stik z dediči Ernestine Klein in z njimi sklenil finančni dogovor. "Obstaja več različnih dedičev in kar nekaj časa je trajalo, da smo pogajanja pripeljali do dogovora," je pojasnil.

Zgodba se nadaljuje tudi v Gani
Ker je znano, kdo je bil portretirani princ in kateremu plemenu je pripadal, je Avstrijcem uspelo izslediti tudi njegove potomce. "Alfred Weidinger, ki je sestavil Klimtov katalog, je pred tem dolga leta v Afriki fotografiral kralje," je pojasnil Wienerroither. "Tako je lahko v Gani izsledil Dowuonovo družino. Zdaj je z njimi v stiku. To je nekaj neverjetnega: menda so pri njih doma še vedno ohranjeni predmeti, ki jih je odprava prinesla z Dunaja."

Odvijajo se že dogovori za srečanje Weidingerja z Dowuonovimi potomci v Gani, saj bo zgodba Klimtove slike predmet 50-minutnega televizijskega dokumentarca.