Postavitev je naslovljena O rehabilitaciji prevlade in posesti. Po besedah umetnika je potrebna "rehabilitacija" med odnosom do lastništva zgodovine kot posesti, torej kot nečesa, kar nam pripada in za kar se nam zdi, da nam je zasebno lastno, in med prevladujočim javnim zgodovinskim narativom, ki skozi dominacijo kulture, izobraževanja, politike in zakonov oblikuje našo aktualno zgodovinsko umeščenost. Kot pravi, je razmerje moči med njima trenutno bolestno in potrebno rehabilitacije.

V vsebinskem trikotniku ekologija-denar-politika
Razstava je zasnovana kot tematski pregled projektov Nive v vsebinskem trikotniku ekologija-denar-politika, ki v veliki meri zaznamujejo tudi umetnikovo prakso performativnih socialnih interakcij v javnem prostoru.

Niva se pogosto namerno izpostavlja nenavadnim in neproduktivnim družbenim situacijam z namenom razgaliti samoumevnost, praznino oziroma absurdnost zakoreninjenih sistemov in identitet. Svoje akcije beleži s kamero in videodokumente akcij naslavlja tako, da razlagajo sami sebe, so zapisali v galeriji. Denar predstavljata deli Menjava med turškimi lirami in evri, dokler ne zmanjka denarja (2011), Spuščanje evrobankovcev po Donavi in iskanje teh kot izgubljenih predmetov v državah nižje ob toku (2020).

Politični zorni kot denimo osvetljuje neonski napis naslova knjige nekdanjega japonskega premierja šinza Abeja iz leta 2007 – V smeri lepe dežele, ki skozi zgodovinski revizionizem in nacionalizem opisuje svojo vizijo ponovno vojaško mobilizirane Japonske. Projekta Jošinorija Nive v Moskvi in Gradcu, kjer se je lotil dveh najmočnejših ideoloških totalitarizmov 20. stoletja, sta predstavljena drug proti drugem. Pri obeh delih gre za neke vrste vdor v zgodovinsko politično zasebnost in priložnost, da se zavrže.

Problematika kopičenja smeti
Trikanalni video Iskanje Vladimirja Lenina v moskovskih stanovanjih (2012) je postavljen nasproti delu Umikanje Adolfa Hitlerja iz zasebnih prostorov (2018), kjer je umetnik v Avstriji in Nemčiji prek časopisnih oglasov pozval k priložnosti, da lahko ljudje v ustrezno označen humanitarni zabojnik za obleke sredi mesta končno anonimno odvržejo nacistične uniforme in podobne ostaline. Problematike kopičenja smeti zaradi množične proizvodnje nepotrebnih izdelkov in zaslužkarstva na račun ekoloških katastrof se loteva v videih Grem v San Francisco, da odvržem svoje smeti (2006) in Prodaja pravic za poimenovanje kupa smeti (2014).

Večplastnost trikotnika ekologija-denar-politika je prisotna v vseh omenjenih delih, vendar pa se najbolj odraža v dveh videih z enakim naslovom Prenos luže A v lužo B; prvi iz leta 2004, kjer umetnik v nekdanjem Zahodnem Berlinu pije lužo in jo prek razmejitvene črte berlinskega zidu izpljune v nekdanjem Vzhodnem Berlinu. Leta 2012 po jedrski katastrofi v Fukušimi umetnik čin ponovi in lužo iz Tokia na podoben način prenese v kontaminirano Fukušimo, so še razložili ob razstavi.

Odgovor je morda v dilemi
Ker se loteva ekologije, lokalne politične dediščine in aktualnih perečih družbenih situacij na licu mesta kot rezidenčni umetnik, je pogosto deležen vprašanja, zakaj se ukvarja s temami, ki ga kot tujca ne zadevajo. Odgovor je morda v dilemi: Komu torej pripada zgodovina?

Niva (1982) je diplomiral na oddelku za video in performans na Univerzi Tama v Tokiu leta 2005. Leta 2014 je prejel nagrado Future Greats revije Art Review. V že precej bogati karieri je postavil več skupinskih in samostojnih razstav. Umetnik trenutno živi in dela na Dunaju.

Razstava bo odprta do 31. oktobra.