Galerija se je na Dunaj tretjič vrnila z umetnico Majo Babič Košir, ki se je predstavila s projektom Courage Mon Amour, neke vrste nadaljevanjem odmevne serije Love Letters.

Odločitev za umetnico je bila naravna, pravi direktorica galerije Piera Ravnikar. V vseh teh letih si je Maja Babič Košir na Dunaju ustvarila izjemen kapital zainteresirane strokovne javnosti, dodaja.

Na Sparku, kjer je vsebinski format malenkost drugačen od drugih mednarodnih sejmov, saj gre izključno za samostojne predstavitve in vsem sodelujočim galerijam zagotavljajo enako prostorsko postavitev na kvadraturi 30 kvadratnih metrov, so želeli pokazati umetničino najnovejšo produkcijo (končevala jo je tik pred povabilom) in obenem nekoga, ki ima na Dunaju že svoj prostor in prepoznavnost.

"Če nam jo je lani uspelo umestiti v pomembno javno zbirko na Vzhod Evrope, se je zdaj umestila v dve novi, na Zahod. Za nas, mlado galerijo, so to izjemno lepi in spodbudni rezultati," pravi direktorica galerije.

Ko potegne črto pod letošnji Spark, je zelo zadovoljna. "Izjemni odzivi, izjemni rezultati. Verjamem, da bo naslednjemu umetniku ali umetnici tudi zaradi teh odličnih rezultatov na naslednjem Sparku malenkost lažje. Lepi začetki," pravi galeristka, ki se na Dunaj vrača znova septembra, ko bo na sporedu viennacontemporary.

Jeseni spet na Dunaj
Tam so leta 2019 začeli svojo promocijo in zato jim Dunaj ostaja blizu, tako simbolično kot vsebinsko in regijsko. "Ne glede na preostale mednarodne sejme, ki jih imamo v planu za prihodnje, je prav ta prostor velik del našega strateškega razmišljanja. Poleg dunajskih sejmov se aktivno povezujemo tudi s podobnimi avstrijskimi galerijami, izmenjujemo umetniško produkcijo vsaj enkrat letno. Jeseni tako sledi sodelovanje z galerijo Elektrohalle Rhomberg iz Salzburga z umetnikom Maxom Freundom."

V Ljubljani lahko v prostoru R Space še do 1. maja ujamete razstavo Ulle Žibert z enigmatičnim naslovom Can have so forget about sea swallowing plastic (Lahko imaš, zato pozabi na morje, ki golta plastiko), v katerem se umetnica formalno poigrava z dialogom med sliko in instalacijo, med oblikovanjem prostora na dvodimenzionalni sliki in njenim vstopanjem v galerijski prostor. Vsebinsko pa odpira vprašanje spodletelega monologa, ki ga zaznamujeta razpetost posameznika med njegove sebične težnje in njegovo nemočno soočanje z nepopravljivimi in usodnimi posledicami okoljskih sprememb.

Prek motivike vsakdanjega, ki jo v svoji umetniški praksi tudi sicer pogosto tematizira, premišljuje o sodobni družbi. V plastični podobi, v katero kljub sledenju mimezis, vključi popačeno perspektivo in premišljeno poigravanje s sencami, s tem pa dosega razkorak, ki napeljuje k ponovnemu vrednotenju videnega. Podoba je predvidljiva, obenem pa se gledalcu izmika, podaja alternativno informacijo, s tem pa odpira možnost drugačnega branja.

V izčiščenem interjerju sta le barvita preproga in plakat, ki se bo vsak hip odlepil in padel s stene. "Vprašanje, izrezano v plakat (Can we have sex? So I can forget about sea turtles swallowing plastic bags), in njegova senca, ki jo lahko beremo tudi kot odgovor (Can have so forget about sea swallowing plastic), v obeh možnih branjih vzpostavljata določeno dimenzijo paradoksalnosti; slika postane sestavljanka eskapistično anksioznega odmikanja od problematike globalnega onesnaženja in hkratne ozaveščenosti o posledicah hiperpotrošniške logike obstoječega ekonomskega sistema," beremo ob razstavi.

Ulla Žibert (1988, Trbovlje) je leta 2015 diplomirala iz kiparstva pod mentorstvom prof. Jožeta Baršija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Deluje v polju vizualne umetnosti, največ v mediju slikarstva in grafike, kjer se osredinja na reinterpretacijo na videz običajnih vsakodnevnih pojavov. Posveča se vsebinam, ki preizprašujejo samoumevnost vsakdanjih privzetosti, prek česar v svoja dela vnaša premislek o družbenih in ekoloških temah. V dela pogosto vključuje besedilo in besedne igre. Skozi manipulacijo jezika tako ustvarja situacije, ki raziskujejo odnos med jezikom, podobo in pomenom. Svoja dela predstavlja na skupinskih in samostojnih razstavah.

Najnovejša slikarska serija Adrijana Praznika z naslovom Back to Normal! bo v Ravnikar Gallery na ogled do 5. maja. Dela, nastala v letu 2021, so odraz raziskovalnega preobrata v umetnikovi ustvarjalni praksi. Medtem ko je monumentalno platno, po katerem nosi postavitev naslov, predstavil že ob sklepu svoje rezidence v MGLC Švicariji, so preostala dela na ogled prvič. V teh Praznik deloma sicer nadaljuje svoje značilno premišljevanje o mediju slike in njenih zmožnosti, vendar pa to počne z večjim poudarkom na materialnosti slike. Dela večjih in manjših formatov gradi s premišljenim plastenjem.

S posluhom za materialnost njihovo površino guba, se poigrava z njeno reliefnostjo, s tem pa, kot je ob razstavi zapisala Eva Simonič, ujame krhko ravnotežje navidezne kontradikcije med na eni strani poudarjenimi fizičnimi vidiki slike in na drugi dejstvom, da se razstavljena umetniška dela v svoji osnovi ukvarjajo s praznino oziroma odsotnostjo.

Med različne sloje slike, ki jih umetnik ustvarja tudi z vključevanjem različnih tekstilov, vstopajo besede ali stavki, ki spominjajo na stripovske dialoge, vendar sami zase vznikajo iz plasti slike, brez pripovedovalcev, kot misli, ki jih umetnik, kakor sam pravi, bolj kot v slikarskih in teoretskih referencah najde v filozofskih in literarnih zapisih. Praznine, odsotnosti in teme slikar ne premišljuje nujno le skozi negativno prizmo, posebej pa ne skozi poskus racionalizacije. Nasprotno, zanimajo ga odgovori, ki ga pri spoznavanju ponuja iracionalno.

Adrijan Praznik (1988, Ljubljana) je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. V letih 2017–2018 je obiskoval Šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje – Svet umetnosti (SCCA-Ljubljana). Svoja dela je predstavil na več skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. V okviru Zavoda LokalPatriot deluje kot umetniški vodja Galerije Simulaker v Novem mestu. Živi in dela v Ljubljani.