V osrednjem razstavišču je trenutno – in še do 13. februarja naslednjega leta – na ogled drugi del razstave del Hinka Smrekarja, nato bodo tam pokazali izbor novih pridobitev v umetnostni fond v letih 2011–2021. Med umetninami, ki so jih v tem obdobju pridobili, so številne uvrščene v stalno zbirko. Predstavili so jih na občasnih razstavah ali objavili v člankih, v depojih pa ostaja nekaj mojstrovin, ki bodo sestavni del razstave.

Poletje bodo začeli z razstavo malo znane slikarke Elde Piščanec (1897–1967), ki je študirala v Italiji in Franciji, po vrnitvi domov pa je skupaj z drugimi slikarkami svoje generacije utirala pot umetnicam in se zavzemala, da bi si ženske lahko same izbrale svojo življenjsko pot. Ukvarjala se je tudi z restavratorstvom, umetnostno obrtjo, kritiko in poučevanjem. Eno njenih del so v galeriji pred leti odkupili na dražbi v Trstu s pomočjo zasebne donacije.

Osrednjo razstavo prihodnjega leta, monografsko predstavitev Mateja Sternena, najbolj samosvojega med slovenskimi impresionisti, bodo po besedah Barbare Jaki odprli jeseni. Kot je zapisala, je v zadnjih letih stroka pripravila pomembne korekture periodizacije njegovega opusa, odkritih je bilo več prej nepoznanih del.

Tisti slovenski impresionist, ki je največ časa preživel v tujini
Matej Sternen se je rodil leta 1870 na Verdu pri Vrhniki. Obiskoval je umetnostno akademijo na Dunaju, pozneje pa je odšel v München, kamor ga je privabil sloves šole Antona Ažbeta. Tam je srečal Riharda Jakopiča, Matijo Jamo in Ivana Groharja.

Z Jakopičem sta odprla zasebno slikarsko šolo v Ljubljani, kjer je Sternen prevzel del pouka, a jo je zaradi gmotnih težav prepustil Jakopiču. Po vojni si je zgradil hišo na Mirju, kjer je od leta 1924 v svojem ateljeju poučeval slikarstvo in restavriranje. V poletnem času je potoval in restavriral po Sloveniji in Hrvaški. Druga svetovna vojna je njegovo terensko delo prekinila, slikanje aktov in portretov pa je nadaljeval skoraj do smrti.

Kot je zapisala Barbara Jaki, se je Sternen zgledoval tako po francoskih slikarjih kakor po velikih srednjeevropskih imenih. Za Narodno galerijo je med obema vojnama restavriral dela za stalno zbirko in razstave, opozorili pa bodo tudi na njegov fotografski opus.

Radko, Metka, Tomaž
V Galeriji Narodni dom v naslednjem letu načrtujejo dve manjši razstavi. Prvo pripravljajo skupaj z dramskim igralcem Radkom Poličem, ki je izbral dela iz donacije Metke Krašovec in poezijo Tomaža Šalamuna. Na simbolni ravni se bodo tako povezali trije vrhunski umetniki našega prostora; Polič bo namreč Šalamunovo poezijo tudi interpretiral, Metka Krašovec pa je z oporoko zapustila Narodni galeriji svoje celotno umetniško delo.

Ivan Štrekelj, kipar, ki ga je zaznamovala senzorna specifika
Druga razstava bo posvečena gluhemu kiparju Ivanu Štreklju (1916–1975). Več njegovih del hranijo v Narodni galeriji, nekaj pa si jih bodo izposodili. Spregledani kipar si po besedah direktorice Narodne galerije zasluži pregledno obravnavo kakovostnega opusa in umestitev v generacijo kiparjev, ki so ustvarjali po drugi svetovni vojni.

Štrekelj se je rodil v Glincah pri Ljubljani. Po opravljeni šoli za gluhe je med letoma 1932 in 1935 na srednji tehniški šoli obiskoval oddelek profesorja Franceta Kralja. Leta 1938 je bil sprejet na Akademijo za likovno umetnost v Beogradu. Študij je prekinil zaradi vojne in se vrnil v Ljubljano, po vojni pa se je vpisal na ljubljansko akademijo, kjer je bil njegov profesor Frančišek Smerdu. Leta 1949 je končal kiparsko specialko pri Borisu Kalinu.

Predvsem je obvladal obdelavo kamna in klesanje svojih kiparskih osnutkov v kamen mu je marsikdaj zaupal njegov akademijski profesor Frančišek Smerdu. V 50. letih minulega stoletja je naredil svoja najboljša dela. Umrl je v Ljubljani.

Kot je še zapisala Barbara Jaki, bo vsako razstavo spremljal katalog, ob vsakem projektu pa pripravljajo tudi bogate spremljevalne programe za različne ciljne skupine.