Eugene Delacroix je sliko, ki v ospredje postavi žensko z razgaljenimi prsmi, bajonetom v levici in dvignjeno trobojnico v desnici, ki stoji nad kopico mrtvecev, naslikal leta 1830. Oljna slika, ki meri 3,25 metra v širino in 2,6 metra v višino, ima posebno mesto v eni od velikih rdečih soban v pariškem muzeju Louvre.

Priprave na restavriranje so potekale dalj časa; rentgenska analiza platna je bila v tem pripravljalnem obdobju že narejena. Restavracija slike je sicer del obsežnega projekta, ki so ga v Louvru zagnali leta 2019 in v sklopu katerega bodo restavrirali slike velikega formata iz 19. stoletja, je povedal direktor oddelka za slikarstvo Sebastien Allard.

Lak je porumenel
Po njegovih besedah je ena od prednostnih nalog pri restavriranju Delacroixove slike odstranitev laka, ki je na površini oksidiral, zaradi česar so rdeči, beli in modri deli slike dobili rumenkast odtenek.

Sorodna novica Delacroix v Louvru z več kot pol milijona obiskovalcev podrl vse rekorde

Slika podoživlja julijsko revolucijo leta 1830, ki je vodila do padca francoskega burbonskega monarha Karla X. in do vzpona njegovega bratranca, Ludvika-Filipa I. Podoba ženske, ki vodi skupino revolucionarjev, je pozneje postala simbol boja za pravice in svoboščine.

V muzeju Louvre so od leta 2015 restavrirali približno 200 del, med drugim slike Leonarda da Vincija Portret dame (La Belle Ferronniere), Tizianovo sliko Jupiter in Antiopa ter več Delacroixovih slik, med njimi Alžirke in Pokol na Hiosu.

Mojster, po katerem so se zgledovali tako impresionisti kot simbolisti
Eugene Delacroix (1798–1863) se je rodil v kraju Saint-Maurice. Slikarstva se je učil pri Pierre-Narcissu Guerinu, na njegovo ustvarjanje pa so poleg Guerina vplivali še Theodore Gericault, John Constable in Richard Parkes Bonington.

Leta 1822 je na pariškem Salonu razstavil sliko Dante in Vergil v peklu, ki označuje prehod od neoklasicizma k romantičnemu slikarstvu. Njegove ekspresivne poteze in raziskovanje učinkov svetlobe na barvnost podobe so bile pomemben navdih impresionistom, njegova strast do eksotičnega pa simbolistom. Ustvarjal je dramatične, mnogokrat tudi patetične velike kompozicije z zgodovinsko ali sodobno tematiko v močnem kontrastu in z obogateno barvno paleto. Natančno je opazoval spremembe svetlobe in dobro poznal telo v gibanju.

Znan je tudi kot ilustrator, saj je s svojimi stvaritvami opremil več del Williama Shakespeara, Walterja Scotta in Johanna Wolfganga von Goetheja.