Njun umetniški premislek na temo si lahko od danes ogledate v parku Tivoli.

Francoski in slovenski umetnik sta v sicer mednarodno zastavljenem projektu FREIRAUM izbrana zato, ker je žreb kot prizorišči in izvajalki izbral dve mesti – Pariz in Ljubljano (edini pogoj žreba je bil, da sta mesti med seboj oddaljeni vsaj 1000 kilometrov).

Izpostavi v obeh prestolnicah sta kot partnerska inštituta k sodelovanju povabili umetnika, ki se tudi sicer v svojem delu ukvarjata s podobnimi polji, kot jih odpira projekt – oba tako na vsebinski kot formalni ravni premišljujeta prostor, to pa počneta z medijsko raznolikim pristopom.

Oba nagovarjata pojem svobode z oziranjem v preteklost in z naslonom na dva stereotipa – Burgeat sestavlja svojo instalacijo iz zidu, Beja iz košar za plažo. S tema dvema simboloma opozarjata na fizično in mentalno zapiranje oziroma ograjevanje držav in družbe.

Boris Beja (Trbovlje, 1984) predstavlja pod naslovom Fresh Pain (2019) serijo štirih večjih lesenih objektov, pri katerih se navezuje na košare za plažo, ki so jih konec 19. stoletja začeli uporabljati kot mobilno pohištvo za peščine severnega morja. Namenjene so bile uporabnikom plaž, ki so v njih našli zavetje pred soncem, vetrom in sunkom peska, hkrati pa so jim ponujale možnost odmika od ostalega dogajanja na plaži. Vendar v instalaciji se voajerski moment radoživega počitniškega opazovanja izgublja, saj jih umetnik spreminja v črne opazovalnice in braniki. Mimoidoči sprehajalec lahko vanje sicer sede, vendar na zunanji strani trči ob napis ACHTUNG, na notranji pa na FRESH PAIN. Vpraša se torej, ali je v košarah zares smiselno iskati zavetje, še več, ali je sploh varno.

Edouard Burgeat (Pariz, 1988) se v projekt vključuje z instalacijo Jusqu'ici tout va bien (so far, so good, 2019), ki jo postavlja iz polprosojnih opek iz umetne mase, s katerimi subtilno pripoveduje zgodbo preteklosti lastne družine. V gradnike skrbno arhivira fragmente pisem in pisemskih ovojnic, ki jih je umetnikov ded s fronte pošiljal družini v času druge svetovne vojne. Njegov zid torej sestoji iz zamrznjenih spominov iz nekega drugega časa, s spomini prežete opeke pa tako odpirajo nove simbolne pomene o spominu, ki postaja opomin in svarilo.

S prostorsko intervencijo v parku Tivoli umetnika nadaljujeta s svojo prakso prevpraševanja javnega prostora in premisleka, komu ta prostor pripada, koliko je zares javen, koliko pa podrejen zasebnim interesom. Vprašanje javnega prostora, ki je navsezadnje lahko pomembna platforma umetnosti, je bilo tudi v slovenskem prostoru od 90. let naprej tako z umetniškimi projekti kot raznimi razpravami že večkrat odprto.

Tokrat se umetniško-kuratorski četverec (kuratorja sta Hana Ostan Ožbolt in Miha Kelemina) že v samem izhodišču kritično opredeli do "velikih besed", ki jih kot osrednja problemska polja izpostavlja projekt FREIRAUM. Kot so zapisali ob projektu, so zgodovinsko obremenjene te "prehitro izgubljene v nevarnih stereotipnih poenostavitvah in težko opredeljive zaradi pomenske odprtosti ter še težje določljive v smislu kategorij in konceptov. Zdi se, da so danes "svoboda", "pravičnost" in "odprtost" vedno znova izhodišče novih ideoloških projektov na trgu (idej)".

Prostorski intervenciji omogočata naključnim mimoidočim dejansko fizično izkušnjo, ki spodbuja k premisleku o zavetju in zamejitvi, vključevanju in izključevanju tako znotraj samega mesta Ljubljane kot tudi širšega prostora. Francosko-slovenska različica projekta FREIRAUM bo v parku Tivoli (na zelenici pri Čolnarni) na ogled do 20. novembra.