Norveški slikar Edvard Munch je med letoma 1893 in 1910 ustvaril niz štirih platen s tem motivom. Zaradi svoje pomembnosti so te stvaritve pogosto podvržene preučevanju in stalnemu nadzoru. Bledenje platna strokovnjaki preiskujejo že od leta 2012, ko so začeli raziskave v Munchovem muzeju v Oslu, o tem pojavu pa so zadnje dni poročali v New York Timesu.

Na dnu platna barve neba izvorno prehajajo med oranžnimi in modrimi odtenki, le da so te rumeno-oranžne poteze zdaj bele. Strokovnjaki uporabljajo različna sredstva – od rentgenskih in laserskih žarkov do elektronskih mikroskopov – da bi lahko razumeli ta pojav. Vzpostaviti želijo nekakšen barvni zemljevid, ki bi konservatorjem pomagal pri njihovem delu, znanstveni skupnosti in obiskovalcem pa pokazal, kakšno je bilo platno, potem ko je prišlo iz Munchovega ateljeja.

Sorodna novica "Slišal sem neznanski, neskončni krik narave"

Zelo majhni kristali okoli ust osrednje figure ter na nebu in vodi
Kot je povedala vodja raziskav Jennifer Mass, se poleg teh pobledelih predelov na platnu posvečajo še drugim delom, ki se spreminjajo. Odkrili so namreč zelo majhne kristale, ki se množijo na različnih delih slike – od ust osrednje figure do neba in vode. Razlaga strokovnjakov je tehnične narave: nanokristali nastajajo zaradi oksidacije kadmijevega sulfata in karbonata, torej dveh kemikalij, ki sta se takrat uporabljali v rumeni barvi, kakršno je uporabljal tudi Munch.

Načeloma nemogoča obnovitev prvotnih tonov
Jennifer Mass je zapisala, da izsledki te preiskave ne bodo pomembni le za prihodnost dotičnega platna, temveč za nabor impresionističnih in ekspresionističnih slik, nastalih med letoma 1880 in 1920, na katerih je uporabljena ta vrsta rumenega pigmenta. Kot je bilo že pri drugih delih v preteklosti – načeloma ni mogoče obnoviti prvotnih tonov z raznimi tehnikami ohranjanja – je načrt, da se "rekonstruirajo" digitalno.