Umetnik je za razstavo nominirancev za nagrado skupine OHO pripravil delo, ki je ob vstopu v galerijski prostor skoraj neopazno, saj ga v prvi vrsti nemara ne percipiramo kot umetniško delo. Sestavljen je iz dveh delov – belega podstavka, ki aludira na klop, na kateri si ogledujemo umetniška dela in je s prevrnitvijo spremenjen v samo umetniško delo. Drugi del predstavljajo sledi obrabe na stikalu za luč, ki so torej spet posledica minimalne, komaj opazne umetnikove geste.

Kot je v utemeljitvi zapisala strokovna žirija, Dominik Štibernik s svojim delom prestavlja umetniško prakso, v kateri konsistentno sledi vprašanjem umetniškega dela in njegovega konceptualnega konteksta. "Preučuje razstavne, ateljejske in obprodukcijske spontanosti v umetniškem procesu. V tej praksi, in tudi pri umetniškem delu Delo je treba poiskati, se ozadje, okvir, podstavek umetniškega dela z minimalno gesto preobrne v delo samo. To se zgodi natanko tako, da izpostavi njegovo odsotnost, njegovo očitno neidentičnost (z idejo, predstavo, konvencijo o tem, kaj in kje je umetniško delo v galerijskem prostoru). S to gesto se umetniško delo ne ukinja, temveč se vzpostavi na nov način – z dvoumnim, kontradiktornim umikom umetniškega dela iz horizonta pričakovanja gledalca," še beremo v utemeljitvi.

Nagrajenec o svojem umetniškem delu z naslovom Delo je treba poiskati obravnava sam proces nastajanja umetniškega dela, nekaj, s čimer se tudi sicer v svojih projektih precej ukvarja. Gledalec vidi le končni izdelek, ne pa tudi celotnega procesa njegovega nastanka.

Na ta način je proces "povišan v umetniško delo", pojasni Štibernik. V naslovu dela je umetnik združil dvoje – na eni strani je to predpostavka, da se umetniško delo kljub današnji poplavi podob še vedno razlikuje od drugih izdelkov. Drugo branje pa se nanaša na nenehen očitek umetnikom, da ne opravljajo "pravega dela" ter zahtevam, da si takšno "pravo delo" poiščejo.

Dominik Štibernik (1993) je leta 2019 diplomiral na Akademiji za vizualne umetnosti Ljubljana (AVA). Njegova dela so bila razstavljena na več skupinskih in samostojnih razstavah doma in po svetu. V svojem delu preučuje razstavne, ateljejske in obprodukcijske spontanosti; zakulisje umetniške prakse je povišano v umetniško delo ali gesto. Pojavnost vsakdanjega precizno reproducira in uprizarja prek jezika razstavnih ali umetniških protokolov.

Ob Štiberniku so bili letos nominirani še Maja Bojanić, Lucija Rosc in Nežka Zamar. Nominirance je izbrala strokovna žirija, v kateri so bili vizualni umetnik Jože Barši, direktorica Moderne galerije Ljubljana Martina Vovk in sodobni umetnik Dalibor Martinis, ki prihaja iz Zagreba.

Nagrada skupine OHO je osrednja nacionalna nagrada za mlade vizualne umetnike, ki jo je ustanovil Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. leta 2005. Nagrada vključuje dvomesečno umetniško rezidenco v New Yorku, po njej pa še samostojno razstavo v Galeriji P74 v Ljubljani.