Na letošnjem videofestivalu Narave se predstavlja deset avtorjev, katerih videodela so bila izbrana na podlagi razpisa. Bežigrajska galerija 2 do danes v svoji zbirki s preteklih festivalov hrani že več kot 700 videodel.

Blaž Bergant se predstavlja z enominutnim videom Osamljenost. Človek na videoposnetkih se znajde v situaciji, v kateri kljub neprestanemu opazovanju družbenih medijev ne dobi nikakršnih sporočil. V nekem trenutku se odloči, neha čakati in sam napiše prvo sporočilo.

Ula Pogorelčnik se predstavlja s kratkim plesnim igranim filmom Habitat. "Habitat je vrnitev k naravi, je radostni skok v jezero, so plešoča telesa na širni planjavi, je divji ples v objemu gozda. Habitat je naseljevanje pokrajine dekliške duše, je iskanje subtilne nežnosti in odkrivanje ekspresivne modi ženske skupnosti," piše v napovedi.

Naš vsakdanji je videoperformans Teje Tegelj, ki je nastal kot odziv na tesnobo in strah v prvem valu epidemije covida-19. Z umanjkanjem in odsotnostjo osrednjega motiva prevprašuje samoumevnost, ki sega onkraj zgolj (o)snovnih dobrin.

Rožana Švara je svoje videodelo naslovila Počasi, pri čemer gre za meditacijo o zapuščanju, odpuščanju in odraščanju.

Aleksij Kobal se predstavlja z videodelom Topologija zlatoroga. Po avtorjevih besedah je bila najprej na računalniku napisana klavirska skladba, ki jo je leta 2014 objavil na YouTubu. Sledila je slika na isto temo, letos je pri založbi Sanje izšla tudi knjiga s tem naslovom. Vendar si je vseskozi želel, da bi bila skladba odigrana na pravem klavirju, tako se mu je ponudila priložnost, da njegovi želji ustreže pianist in glasbenik Rok Zalokar. Ta je skladbi pridal tudi nekaj svojih prijemov in jo nekako adaptiral. Različica, ki vsebuje isti videoposnetek iz leta 2014, je zdaj znova javno objavljena.

Duhovi je videodelo Uroša Marolta, ob katerem so v galeriji zapisali, da so "naši predniki verjeli v duhove. Natančna opazovanja naravnih pojavov razkrivajo, da duhovi še vedno obstajajo."

Dušan Zidar skozi svoje videodelo Čakajoč na tisti trenutek pripoveduje o enkratnem trenutku drevesa, ko v spomladanskem delu leta aktivira vetrno opraševanje.

Žoel Kastelic se predstavlja s stvaritvijo Ko luči postanejo nebo, v katerem so svetlobni onesnaževalci prikazani kot del nočnega neba, ki ga, ravno zaradi njih, čedalje slabše vidimo.

Vanja Mervič se v svojem videodelu TrsT_In Burja piha navezuje na fizične prostore v mestu Trst, omenjene v štirih literarnih delih, in sicer Marise Madieri (Verde acqua), Borisa Pahorja (Greb v pristanišču), Fulvia Tomizze (Materada) in Irene Žerjal (Kreda in hijacinta). Skozi to videodelo se kamera sprehodi od enega do drugega prostora, kakršni so v današnjem času, pri čemer je prisotnost narave opozorilo, da je vse ciklično, vse v večnem spreminjanju.

Boris Beja je svojo stvaritev naslovil Nikoli ti nisem obljubil rožnatega vrta. Oster poseg v lilijo z rezanjem njenih prašnikov ilustrira rezanje lepega, vonja, ki ga v sobi lilija več ne bo puščala in bo s svojim minevanjem počasi izginjala, se spreminjala z vsakim pogledom v novo podobo, minevanja, razgrajanja, še piše v napovedi.

Vse stvaritve letošnjega videofestivala Narave bodo na tej spletni povezavi na ogled do 4. januarja.