Dobri dve desetletji pozneje je uporabil Twitter, namesto okolja flash pa velepodatke in umetno inteligenco. Izvirna različica projekta je nastala leta 2000 na razstavi Narodnega muzeja Pevec, ne bogat al sloveč, na kateri so bili zbrani predmeti, rokopisi in redke izdaje pesnikovih del. "Ob tem sentimentalnem gradivu je bila – kot sodoben kontrapunkt – premierno predstavljena novomedijska refleksija z naslovom Nacija minus kultura," piše na spletni strani projekta Nacija – Kultura. Kustos razstave je Aleš Vaupotič.

Digitalni projekt je v skladu s spominom na logiko Sonetnega venca tedaj slonel na dveh stebrih: na nefiltriranih iskalnih besedah slovenskih spletnih uporabnikov na takrat prevladujočem iskalniku Mat'kurja in na aplikaciji flash, ki je v natančni repliki prve izdaje pesnitve te iskalne besede animirano prikazovala v neprekinjenem drsenju prešernovskih verzov.

"Končni rezultat je bil meditativen vpogled v nefiltrirano tipkanje (spletnega) ljudstva, ki je v realnem času 24 ur dnevno izpovedovalo svoje želje, potrebe in pričakovanja. Obiskovalci razstave so tako dejanski duh ljudstva začutili bolje kot sam veliki bard," piše na spletni strani projekta. "Podobni so tudi cilji novega projekta," ki so ga po 22 letih pripravili na pobudo Moderne galerije oziroma ga obudili, vendar s posodobljenimi gradniki. "Namesto preminule Mat'kurje smo kot nepresahljivi vrelec iskrenih hrepenenj uporabili Twitter, namesto enako preminulega flash okolja pa dve bistveni aktualni tehnologiji: velepodatke (big data) in umetno inteligenco," je pojasnil Ćosić.

Tokrat projekt v primerjavi s prvo, enokanalno uprizoritvijo pred uporabnike postavlja tri različne komponente: modrost panteona, duh ljudstva in strojni dialog z vrhovnim osamosvojiteljem, kakor se javnosti predstavlja politik lokalnega značaja.

Za projekt so izbrali 14 najbolj znanih predstavnikov lokalnega panteona. "Iz twitterskega opusa vsakogar od njih smo izbrskali najznačilnejši tvit, ki predstavlja vrhunec prizadevanj pri proizvodnji čim bolj zaudarjajočih arom sovraštva. Tako izbrani cvetober uničevalnosti smo potem prepustili posebej izurjeni umetni inteligenci, ki je dopisala manjkajoče verze in dovršila sonet," je zapisal umetnik.

"Delovanje panteona se pri vsakem plemenu zrcali v strupenosti javnega dialoga. V ta namen smo korpus več milijonov domačih tvitov podvrgli strojni semantični analizi, ki je vso to gmoto javnega izražanja ljudstva razvrstila v več kategorij," je zapisal Čosić. Izmed vseh kategorij so izbrali 14 poglavitnih tematskih področij, ki predstavljajo glavne osi osebnega in družbenega življenja.

Isti AI-generator sonetov, kot so ga uporabili pri strupenih izjavah politikov, so angažirali tudi zunaj laboratorija. "V živem okolju Twitterja stroj prebere vsak tvit trenutno dejavnega lokalnega politika Janeza Janše in – če objava ustreza določenim tehničnim parametrom – iz njega generira nov sonet. Ta sonet potem na Twitterju objavi kot odgovor avtorju in ga tako avtomatsko vpiše v zgodovino epistolarne književnosti," je še zapisal Čosić. In razlago sklenil z besedami: "To ni degenerirana, ampak generirana umetnost."

"Medtem ko je digitalizacija vsakdanjega komuniciranja in upravnih postopkov med pomembnejšimi političnokulturnimi izzivi današnjega časa, se sprašujemo, kako je z ohranjanjem izvorno digitalne ustvarjalnosti za prihodnje generacije na področju kulture. In tudi, kako danes, z vdorom novih medijev, sploh razumeti umetnost," pa se s postavitvijo razstave sprašujejo v Moderni galeriji.

Čosićev projekt tako predstavlja enega mogočih pristopov k ohranjanju in posodabljanju novomedijskih umetniških del. Delo ohranja bogato medkontekstualno mrežo pomenov, predvsem pa osrednjo misel – detekcijo kulturnega utripa, kot ga nacija kaže skozi svojo uporabo spletnih tehnologij, v realnem času, so še zapisali v Moderni galeriji.