Preiskava lastnine slike Ribiške ladje ob obali, ki je delo nizozemskega slikarja Hendrika Willema Mesdaga (1831–1915), je del širše revizije umetnin v nizozemskih muzejih in javnih ustanovah. Začeli so jo na pobudo vladnega Odbora za restitucije, ki je od leta 2001 koordiniral in nadziral že več ducatov revizij izvora umetnin in več vrnitev ukradenih del.

"Ukradene umetnine" so tudi tiste, ki so bile prodane pod prisilo
Agencija za kulturno dediščino Nizozemske, ki je pristojna za varovanje in restavracijo umetnin, ki so se po koncu druge svetovne vojne vrnile iz Nemčije, si prizadeva za razširitev definicije "naropane umetnosti", da bi lahko na ta način judovskim družinam lahko vrnili več odtujenih umetniših del. "Ne gre za svobodno voljo in odločitev, če je bila družina prisiljena prodati svoje dragocenosti, da je lahko pobegnila v varno državo," je pojasnil predstavnik za javnost Dolf Muller.

Sledi se počasi izgubljajo
V naslednjih štirih letih bo Agencija pod drobnogled vzela 3500 predmetov, od tega 1700 slik. "To niso lahke preiskave," opozarja višji svetovalec Perry Schrier, ki iskanje dokumentacije primerja s ponovnim odprtjem starega primera, ki je nerazrešen že 80 let.

Mesdagovo sliko z zgornje fotografije je anonimni lastnik prek dražbene hiše v Haagu prodal leta 1941, eno leto po začetku nemške okupacije Nizozemske. Po koncu vojne se je pojavila v Nemčiji, od koder so jo sicer vrnili v domovino, niso pa takrat še premogli dokumentacije in tehnologije, da bi lahko natančno določili njenega zakonitega lastnika.

Zdaj imajo raziskovalci na razpolago obsežnejše arhive, digitalizirane zgodovinske časopise in fotoaparate, ki lahko zaznajo in posnamejo skoraj nevidno pisavo. Dokler ne najdejo dokončnih odgovorov, bo Mesdagova slika spravljena na varnem v depoju.

Scrier je optimističen: na hrbtni strani slike so našli na prvi pogled nepomembno etiketo dražbene hiše, Villa Erica – prav to bi lahko bil ključen podatek pri iskanju predvojnega lastnika platna. "Moje raziskovalsko srce ob tem bije hitreje," je komentiral za tiskovno agencijo Reuters.

Če bodo potomce lastnikov slike dejansko identificirali, imajo ti možnost, da jo dobijo nazaj – če bodo lahko dokazali, da je bila umetnina prodana pod prisilo oz. iz nuje, da si z njo lastniki rešijo življenja. "Ljudje prve generacije večinoma ne živijo več," se zaveda Schrier. "Večinoma smo v stikih z drugo, tretjo ali celo četrto generacijo." Vseeno pa se ne da dovolj poudariti, opozarja, kako velik pomen ima za vsako družino vrnitev naropanih umetnin.