Alan Ford, ki sta ga avtorja s pravima imenoma Roberto Raviola (risar Magnus) in Luciano Secchi (scenarist Max Bunker) v upanju na mednarodni uspeh poimenovala čim bolj mednarodno zveneče, je v italijanskem izvirniku prvič izšel leta 1969. Sprva so prodali bistveno manj izvodov, kot so pričakovali, obrat pa se je zgodil z avgustovsko, sicer 26. številko, v kateri se pojavi Superhik. Uspeh je torej prinesla vpeljava zlikovca, ki krade revnim in daje bogatim, torej lika z načinom delovanja, ki je danes kljub svoji morda nekdanji absurdnosti dodobra ukoreninjen v zavesti javnosti.
Prispevek "pridruženega tretjega člana"
Že v letu po izidu prve številke v Italiji pa so trafike po Jugoslaviji strip prodajale v hrvaškem prevodu Nenada Brixyja, kjer je hipno dosegel nepričakovani uspeh in ima še danes kultni status oziroma velja že kar za institucijo.
Brixyjevo delo je bilo bistveno več od prevoda, gre tako rekoč za transkreacijo, s katero se besedilo tako rekoč znova ustvari v domačem jeziku. Vendar se Brixy – sicer novinar in pisatelj presenetljivo striparsko zvenečega dejanskega priimka – ni odločil za pogovorno različico srbohrvaščine, temveč za visoko, krležijansko hrvaščino, ki je nedvomno prispevala k še bolj poudarjeni farsični dimenziji tega stripa.
Brixyjev prispevek je bil celo tolikšen, da ga imajo nekateri na ozemlju nekdanje skupne države za priključenega tretjega "očeta" tega stripa. Na nedavnem javnem vodstvu po razstavi pa nas je svetlolas, slok, visokorasel in dolgonog hrvaško govoreč obiskovalec pravilno izklesanih obličnih potez – da, nemara inkarnacija Alana Forda – opomnil, da gre za jezik, kakršnega so se učili v okviru hrvaškega osnovnošolskega sistema, vendar ga tam nihče ne uporablja v vsakodnevnem občevanju. V 90. letih je sicer začel izhajati še slovenski prevod Branka Gradišnika, glede katerega pa so mnenja zelo mešana.
Arhetipska naivna čista duša v svetu, ki je dno od dna
Magnus se je leta 1975 po 75 izdanih epizodah odcepil od dvojca Magnus-Bunker – sicer se je vrnil še za 200. izdajo –, vendar pa strip še zmeraj izhaja in je danes nekje pri 600. številki. In prav originalne table risb teh uvodnih jedrnih epizod prinaša razstava Alan Ford teče častni krog, ki je trenutno kot sploh prva razstava stripa pod njeno streho na ogled v Narodni galeriji.
Neugledna cvetličarna na 5. aveniji v New Yorku pa je nudila streho oziroma služila kot baza famozne skupine obubožanih in nefunkcionalnih tajnih agentov TNT, na čelu katerih je prastar in precej sadističen Številka 1. Naslovni lik Alan Ford, navdih za vizualno podobo katerega je bil hollywoodski igralec Peter O’Toole, pa je mlad brezposelni risar oglasov za marketinške agencije, ki predstavlja tako rekoč arhetip naivne čiste duše.
Tukaj so še razboriti Bob Rock (dejansko ustvarjen po vzoru svojega risarja Magnusa), vse bolj len pomočnik vodje Debeli Šef, obubožani član angleške aristokracije Sir Oliver, nekdanji nemški vojni pilot in izumitelj Grunf ter venomer bolehajoči Jeremija. Poleg drugih imajo še stalna živalska spremljevalca psa Nosonjo in morskega prašička Skvikija.
Dno od dna kapitalističnih ZDA
Kot je povedal sam scenarist Bunker, gre za staro umetniško formo commedie dell‘arte, ki jo je prenesel v svet hladne vojne. Strip, ustvarjen torej v sosednji postfašistični Italiji, postavljen na dno od dna kapitalističnih ZDA, natančneje v Brooklyn v New Yorku, je daleč največji uspeh oziroma nič manj kot kultni status dosegel prav v nekdanji socialistični Jugoslaviji. Tukajšnje bralstvo je tako zrlo iz socialističnega sveta v kapitalističnega, kjer so množice ljudi očitno tolkle popolno bedo in revščino. Predvsem pa strip ni prodajal osladne ideje, da je revščina nekaj plemenitega.
Na revščini ni prav nič plemenitega
Glede vprašanja, ali obstaja kakšna specifična karakteristika, skupna italijanski in jugoslovanski mentaliteti, ki je stripu prinesla tolikšen uspeh kulturolog in profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani Mitja Velikonja odgovarja: "Tisto, kar po moje učinkovito druži to troje, so strategije preživetja v modernem svetu, ki je hitrejši in učinkovitejši od njih. Inspirativni odbiteži iz Brooklyna imajo ogromno skupnega s hitro razvijajočima, a še vedno ne popolnoma modernima okoljema, italijanskim in jugoslovanskim. Vsi smo morali preživeti v svetu, determiniranim z racionalnostjo, uspešnostjo, napredkom, a na svoje načine: tudi z improvizacijo, nekonvencionalnostjo, "hvatanjem krivin", kreativno uporabo svoje odmaknjenosti in zaostalosti."
Bleščeči nebotičniki Manhattna in slumi nekdanjega Brooklyna
In seveda odločitev avtorjev stripa, da dogajanje stripa umestita v veliko jabolko 60. let preteklega stoletja, tako rekoč v samo srce kapitalizma, ni bila naključna. "New York je bil in ostaja "mesto prihodnosti", mikrokozmos protislovij enostranskega napredka, ki ga je treba razumevati tako skozi bleščeče nebotičnike na Manhattnu kot skozi slume v – še v šestdesetih – Brooklynu. No, vmes se je Brooklyn gentrificiral, slumi so preselili, drugje so.
Če bi Magnus in Bunker danes risala ta strip, bi ga verjetno umestila na drugo obalo ZDA, v Los Angeles. Kakor koli: strip Alan Ford je skozi prizmo New Yorka v šestdesetih in sedemdesetih anticipiral vse tisto, kar se danes uresničuje kot komedija obenem in tragedija: prevlado ekonomskega in političnega neoliberalizma, ki gre vštric z nazorsko in kulturno retradicionalizacijo, razgradnjo javnega prostora, normalnost revščine in bogastva, slavljenje oportunizma, ponižnosti in mediokritete ter, v svetovnem merilu, perfidni neokolonializem," razloži Velikonja.
Iz časa, ko se politična nekoreknost še ni pribijala na križ
"Prav politična nekorektnost je naredila ta strip tako priljubljen. Na svoje trnje nasadi tako revne, bogate, lepe, grde, debele in suhe. Politična korektnost naredi stvari medle. Tu lahko najbolje umestim citat iz besedila ravnokar umrlega Maxa Modica, ki je za katalog prispeval nosilni esej: "Si predstavljate Alana Forda v politično korektni verziji in brez samoironije? V knjigi Žižkovi vici se Slavoj Žižek spominja, kako so mu pred leti v campusu Kalifornijske univerze v Santa Cruzu, "ene od prestolnic politične korektnosti", pripovedovali, da so razvili vice, ki so smešni, a nikogar ne prizadenejo, se iz nikogar ne norčujejo in nikogar ne ponižujejo – pač v slogu: "Kaj se zgodi, ko trikotnik sreča krog?" Žižek je kakopak takoj ustrelil nazaj: "Briga me, kaj se zgodi, ko trikotnik sreča krog; ves užitek vica je ravno v tem, da nekdo mora biti prizadet in ponižan ..."
Skratka, politična korektnost, ki sta jo avtorja seriala Alan Ford v vseh 75 epizodah odkrito prezirala, pa ji nista bila niti približno tako izpostavljena, kot smo ji pod prisilo izpostavljeni dandanes, pomeni smrt za duha in domišljijo." Max Modic je že od začetka podpiral našo "noro" zamisel o razstavi tega stripa v Narodni galeriji. Ko smo že postavljali razstavo in je bilo torej potrjeno, da bo, je izjavil: "To so Brižinski spomeniki slovenske stripovske scene"," pove avtor razstave Rok Glavan, ki je tudi urednik zbornika, ki je izšel ob njej.
"Alan Ford ni strip, ki bi ga prebral, Alana Forda prebiraš."
Glavan je v svojem besedilu, objavljenem v zborniku, zapisal, da "Alana Forda prebiraš". In tako je po lastnih besedah tudi med pripravljanjem razstave spoznaval, da "svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem (slo. "Vsakega dne v vsakem pogledu vse bolj napredujem." Znameniti navedek iz filma Se spomniš, Dolly Bell?, op. n.).
Pravzaprav pa je bil mejnik v njegovem spoznavanju stripa Alan Ford knjiga Lazarja Džamića, Cvetličarna v hiši cvetja. "Do srečanja z njo sem Alana Forda le bral, se smejal domislicam, bedi Grupe TNT in nerodnim lumpom. S knjigo se mi je odprla nova galaksija, v kateri vsak dan spoznavam, kako je Alan Ford realističen strip in da njegova karikiranost pri slikanju bede in socialnih nepravic sploh ni pretiravana, na žalost.
Ob tem pa sem tudi spoznal, da je Alan Ford lingua franca določene generacije, določene skupine ljudi," pove Glavan. Omenimo, da se Džamićeva knjiga s polnim naslovom Cvetličarna v Hiši cvetja: Kako smo posvojili in živeli Alana Forda (v izvorniku: Cvjećarnica u Kući cveća: Kako smo usvojili i živeli Alana Forda) v Srbiji ponaša s petim ponatisom, v slovenskem prevodu je letos izšla že drugič.
Zagotovo pa ne more strip teh dimenzij biti brez nekega nauka, glede česar Mitja Velikonja pravi: "Na eni strani ta strip s svojim temnim humorjem razgalja pokvarjenosti oblasti, vsake oblasti, topoumnost kravatarjev, samoumevno surovost razvitega kapitalizma, zlaganost uradne zgodovine in stupidnost popularne kulture. Na vse to se da, če nismo budni, hitro navaditi. A po drugi strani, kar se mi zdi še pomembnejše od te kritike dejstvo, da ponuja načine, kako preživeti vse te absurde in krivice. Alanfordovski antijunaki s svojo večkrat dokazano nesposobnostjo, socialno neprilagojenostjo, inovativno nespretnostjo, prisrčnim neznanjem, s pikrim pogledom na svet in z marginalno držo v njem vedno nekako uspejo, vedno nekako "zmutijo". Skratka, dokazujejo, da se vedno nekako da: ne zaradi sveta okoli nas, ki je pač tak, kot je, ampak kljub njemu. So avtsajderji, ne pa luzerji; izobčenci, ne pa poraženci."
"Za Fordom vzdihujejo le še ostareli stripoholiki v usnjenih jaknah."
Poznavalec striparske scene in tudi sam stripar Izar Lunaček pravi, da bi prek dela v striparni Pritličje ocenil, da mladi berejo bolj ali manj angleške stripe. "Nekateri so hudi "giki" in "friki", ki se palijo na temačne, psevdointeligentne sodobne superjunaške eskapade, spet drugi na preprosto zrisane resnične zgodbe sodobnih grafičnih romanov. Potem so tu še tretji, ki jih zanimajo predvsem čim bolj luštkane zadeve, ki bi jih bilo mogoče prodati kakemu Cartoon Networku za hit risanko – ti sanjajo o delu za Outfit 7. Vsekakor je vse troje daleč od temačnega, grdega in fantazijskega Forda, za katerim vzdihujejo le še ostareli stripoholiki v usnjenih jaknah."
Vzpostavitev alanfordovskega kozmosa
Vendar so ti danes ostareli stripoholiki bili v rosni mladosti del širše skupnosti mladeži, ki jo je prek privrženosti Alanu Fordu vzpostavila svoj specifičen alanfordovski kozmos. "Vrstniško prepoznavanje nekega objekta za vrstniški statusni simbol je izjemno pomembno za formiranje vrstniške subkulture, kot za ohranjanje tega objekta pri življenju. Kot sem že omenil, so izreki iz stripa prepoznavanje generacijsko in miselno enakega sogovornika ne da bi ga poguglal. To se danes rado dogaja, da pridejo ljudje na pogovore oboroženi z vsemi informacijami o tebi," pravi Rok Glavan.
Tako je tudi v iskanju sodelavcev ali podpornikov razstave "po nekaj povedanih stavkih, v katerih je bila podzavestno vpletena fraza iz stripa spoznal ali ima moje iskanje smisla ali ne. In kot sem zapisal v katalogu, se je okoli Alana Forda ustvarilo celo "ozvezdje", ki je popeljalo ta strip tako daleč, da je prišel celo v Narodno galerijo. In kot pravi moj prijatelj in svetovalec pri razstavi, Samo Pureber: 'Kaj sploh še ostane velikim!?'"
In kdo obišče razstavo stripa, ki je tako zelo zaznamoval predvsem neko določeno generacijo nekega specifičnega kulturnega prostora? "Nekje globoko v sebi sem se začel v določenem trenutku spraševati, ali bo to sploh koga zanimalo. Generacija oziroma občinstvo, ki ji je to namenjeno, je danes prezaposlena z vsakdanjimi brzicami, da bi lahko odšla na razstavo. A izkazalo se je drugače. Vodstva, predavanja in razstava so dobro obiskani. Številke bodo najlažje povedali v Narodni galeriji. Srečal sem obiskovalce z vse Slovenije, Hrvaške, Srbije in Bosne. Tudi italijanski gostje so se spustili v razstavne prostore in bili zadovoljni," je povedal Glavan, ki s Sonjo Juvan izmenjaje skrbi tudi za javna vodstva po razstavi. Predvsem so ga pri srečanjih z obiskovalci presenetili tisti, ki sploh ne poznajo stripa in želijo izvedeti, kaj je na njem takega, da ima to privlačnost, ki združuje njegove bralce.
Cvetličarna v Hiši cvetja, Alan Ford v Narodni galeriji
Da se je razstava stripa, ki ne spada prav zares med institucionalne oblike umetnosti, znašla pod streho Narodne galerije, je bilo povsem načrtovano. Kot pove njen avtor, "gre za prvo tako veliko razstavo mednarodnega stripa pri nas in ker je vsa likovna umetnost v bistvu strip, zakaj ne bi razstavili stripa, ki je zaznamoval celo generacijo. Poleg tega pa je odlična navezava na razstavo o Hinku Smrekarju, ki jo načrtuje Narodna galerija. Če bi lahko izbiral slovenskega Magnusa in Bunkerja, bi bila to Smrekar in Cankar."
Pri tem poudari, da je kot pri vseh stvareh tudi pri tej pomembno, da tisti, ki odločajo, kaj kam sodi, prepoznajo trenutek in tvarino, ki je na voljo. Ravno to je po njegovem ključno pri teh odločitvah. In morda še kanček drznosti in daljnovidnosti, pogum stopiti iz okvirjev. Pravi ljudje na pravih mestih lahko naredijo čudeže. Sicer pa meni, da je "strip v zahodni Evropi že nekaj časa del institucionalne umetnosti. Tudi trg stripovskih originalov ali prvih izdaj je eden najhitreje rastočih umetniških trgov na svetu. Tudi pri nas smo ga že potegnili z obrobja s tem, ko je strokovna javnost podelila Prešernovo nagrado Mikiju Mustru in nagrado Prešernovega sklada Tomažu Lavriču."
Največja svetovna razstava originalnih risb Alana Forda
Ni pa Narodna galerija edina, ki se poklanja temu večno mlademu zdaj že abrahamovcu, pri čemer Glavan ocenjuje, da je edini skupni imenovalec razstav, ki so se odprle v bližnji in daljni okolici, le strip Alan Ford. Na razstavah so namreč na ogled naslovnice stripa, originalne spominske figurice, plakati, povečave iz stripa ...
"Vse pa so zanimive, saj so predstavljeni različni koncepti in pogledi na strip. Zagrebški Crtani romani Šou je za par dni v maju predstavil nekaj originalnih risb, povečav glavnih junakov, in reprodukcij iz stripa. Beograjska razstava v Domu kulture Studentski grad je na ogled od maja do konca junija, predstavlja različne izdaje prve številke Alana Forda iz vsega sveta, nekaj "piratskih" izdaj in pomembne prelomnice iz stripa. Milanske razstave, ki je na ogled od maja do septembra, še nisem obiskal, a po poročilih in ogledu fotografij so predstavljene originalne ilustracije, spominski predmeti, plakati, razglednice, različne izdaje stripa …"
Ljubljanska razstava se od navedenih razlikuje po tem, da je posvečena likovnosti stripa, pri čemer postavlja na ogled 162 originalnih risb, kar jo dela za nič manj kot največjo svetovno razstavo originalnih risb stripa Alan Ford. Vendar ne pozabite: "Vstop je prost, izstop se zaračunava."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje