V glasbi je zmede manj, zato je za razkrivanje narave te zmede in nesporazumov, ki lomijo področje vizualnih umetnosti, prav vzpostavljanje vzporednic z glasbo zelo smiselno.

Tudi področje fotografije je prostor, kjer se ta zmeda in nesporazumi elegantno izkazujejo. Na kratko: pri fotografiji gre za lovljenje svetlobe v aparat in njeno prenašanje na fiksen nosilec ali zaslon. Fotografi vsaj v splošnem veljajo za umetnike in fotografija za umetnost. Zvočna vzporednica fotografiji – snemanje zvokov in njihovo prenašanje na neki nosilec – na drugi strani ne velja za umetniško dejavnost in tonski tehniki ne veljajo za umetnike.

Delno gre razloge za zmedo na področju vizualnih umetnosti iskati v uporabi jezika. Po drugi svetovni vojni se je umetnost v veliki meri preselila v Ameriko, ampak angleščina se je v umetnosti izkazala za manj uporabno, kot so nekateri drugi (indoevropski) jeziki vključno s slovenščino. Tudi ameriški filozofi so se v obravnavanju umetnosti in umetniškega (Danto, Freeland …) v splošnem izkazali za manj prebojne od evropskih.

V splošnem v območju angleškega jezika vsaj od šestdesetih let dvajsetega stoletja naprej obstaja stanje, kjer z izrazom 'art' označujejo vse, kar se v vizualni umetnosti dogaja. Z druge strani se je čez leta tako vzpostavila realnost, ko le malo ljudi reče umetnost ali art in mislijo na literaturo, glasbo itd. Ko ljudje rečejo umetnost ali art, mislijo večinoma na vizualno umetnost. Se pravi, da sta v splošnem izraza umetnost (art) in vizualna umetnost (visual art) sopomenki. Gre torej za lingvistično zagato, ki povzroča težave tudi tistim umetnostnim teoretikom, ki se s temi rečmi resno ukvarjajo.

Težava je v tem, da je izraz umetnost (art) tudi vrednostna in vrednotna oznaka. Od točke, ko je umetniško implicitno statusna ali ontološka oznaka, do točke, ko je umetniško implicitno vrednostna oznaka, je samo korak. Ta korak je na videz kratek, a izjemno učinkovit pri ustvarjanju zmede. Ta korak namreč učinkovito pomeša dve vprašanji: kaj nekaj je in koliko je to nekaj vredno. Vrednostno vprašanje torej nadomesti z zgolj ontološkim in ontološko vprašanje zvito podtakne že tudi kot vredno(s)tno opredelitev: nekaj je umetnost, zato je to nekaj tudi že nekaj vrednega. Ta položaj je vzpostavljen in velja predvsem na področju vizualne umetnosti. V glasbi takšnega nesporazuma ni oziroma ga je manj.

In kaj s fotografijo? Fotografija seveda ima svojo funkcijo, o tem ni dvoma, bi bilo pa smiselno končati zmedo in nesporazume o naravi in funkciji fotografije, kot jo spremljajo od samega začetka. Eden ključnih fotografov dvajsetega stoletja, Henry Cartier-Bresson fotografije kot umetniškega medija ni jemal preveč resno. Cartier-Bressona velja vzeti resno.