V teh sivih conah, v katerih nastajajo okolja novega razcveta in obnove, Nika Erjavec nadaljuje serijo raziskovalno-eksperimentalnega projekta, s katerim v teh izpraznjenih prostorih ustvarja četrto krajino. Intermedijska instalacija z naslovom (ne)stvarnost, 2024 bo v MSUM-u na ogled do 25. novembra. V tej umetnica prek "prostorskih relacij, ki jih tvorijo objekti iz izbranih materialov, gradi telesno izkušnjo, sestavljeno iz različnih čutnih dražljajev, predvsem z raziskovanjem razsežnosti vibracije, svetlobe in zvoka kot sodobnih kiparskih medijev, v katerih obravnava večplastnost problema, tj. sodobne družbeno-okoljske krize," je ob razstavi zapisala kustosinja Ana Mizerit.

Pri ustvarjanju izbira banalne, vsakdanje predmete, ready-made, tudi zvočne in s tem vzpostavlja neposredno vez z našo potrošno kulturo. Instalacijo gradi iz različnih surovih gradbenih materialov, te pa kombinira s predmeti udobja, pa tudi naravnimi materiali, denimo rastlinjem, ki ga nabere prav v takih izpraznjenih urbanih prostorih. Najde jih v zapuščenih zelenicah, prostorih ob cestah in železnicah ali pa gradbenih jamah.

"Mehanizmi igrač in druge elektronske komponente, s katerimi umetnica opremi predmete, pa tudi njena osredotočenost na percepcijo, ki ni le vizualna, ampak tudi zvočna in vibracijska, potencirajo visceralno občutje, ki na telo vpliva neposredno in brez konsenza. Vibriranje oziroma trepetanje podobe, s katerim se nam vidno izmika, prehitro utripanje svetlobe, ki razkrije skriti barvni spekter, in nenadne zareze zvoka v prostor opozarjajo na nevidno in hiperobjektno z izzivanjem meja naših zaznav. To naredijo preko materialne snovi, ki jo potrebujejo za svoj pretok. Z njihovo uporabo umetnica poskrbi, da te objekte zaznavamo kot vitalne elemente, ki spodbujajo aktivno moč stvari z ustvarjanjem dramatičnih in subtilnih učinkov. V tem postavitev deluje kot aktivna, od življenja utripajoča snov, kot vibrant matter, kot jo v svojem delu opisuje Jane Bennett. Stvari postanejo "stvari" z "močjo stvari", preko njih se oblikuje politika ekologije. Rastline in predmeti se v galerijskem prostoru premikajo, združujejo in sestavljajo, hkrati pa premikajo tudi nas," je ob razstavi še zapisala kustosinja.

Nika Erjavec (1994) je magistrirala na oddelku za kiparstvo in diplomirala na oddelku za unikatno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Za serijo instalacij in hibridno umetniško raziskavo (ne)VIDNO je leta 2019 dobila Prešernovo nagrado ALUO UL. V zadnjih desetih letih je razstavljala na raznih samostojnih in skupinskih razstavah v galerijskem, urbanem in ruralnem prostoru v Sloveniji in v tujini. Priložnostno dela kot scenografka, oblikovalka rekvizitov in fotografinja v gledališču (bronasta medalja srbske fotografske zveze na 62. festivalu Sterijino pozorje). Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani ima v sodelovanju z Dorotejo Erhatič stalno interaktivno postavitev V/posluh. Od leta 2022 sodeluje v kuratorski in mentorski ekipi festivala Svetlobna gverila. V oktobru 2024 bo pred Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana kot stalna postavitev v zunanjem paviljonu zaživel njen interaktiven svetlobni ambient Celične pokrajine (sodelovanje Prostorož, UKCL in Forum Ljubljana).