Osem let pozneje so v muzeju vendarle spet razstavili umetnikove slike, a tokrat gre za druga dela. Sobo so uredili na novo, saj je Baselitz slike, ki so mu jih takrat vrnili iz Dresdna, podaril Metropolitanskemu muzeju v New Yorku, kjer so bili po umetnikovih besedah zelo veseli donacije. Kot je dodal, se to ne bi zgodilo, če tedanja nemška ministrica za kulturo Monika Grütters ne bi upala na omejitev glede izvoza umetnin.

Monika Grütters je tedaj zagovarjala predlog zakona, ki ga je junija 2016 bundestag kljub velikemu odporu trgovcev, zbiralcev in tudi umetnikov sprejel, po katerem je treba za izvoz dragocenih nacionalnih kulturnih dobrin, ki so starejše od 75 let in vredne več kot 300 tisoč evrov, pridobiti odobritev odborov v posameznih zveznih deželah. Grütters je ukrep videla kot nujno potreben, če hoče Nemčija obvarovati svoje umetniške zaklade, nestrinjanje z zakonom pa so izpovedali številni ugledni umetniki. Eden najbolj cenjenih nemških umetnikov Gerhard Richter je tedaj opozarjal: "Nihče mi nima pravice govoriti, kaj lahko in česa ne smem delati s svojimi slikami." Baselitz pa je od muzejev, kjer so v tistem hipu razstavljali njegova dela, posojeno zahteval nazaj.

V Albertinumu v Dresdnu je zdaj znova zaživela Baselitzu posvečena soba, ki predstavlja dela iz vseh umetnikovih ustvarjalnih obdobij. "Zelo sem vesel, da so moje slike, ki so zame tako pomembne, po dolgem času spet na ogled v Albertinumu. Na srečo mi za to ni bilo treba dopolniti 90 let," je ob razstavi povedal 85-letni nemški slikar, kipar in grafik.

Po besedah direktorice muzeja Hilke Wagner so v sobi predstavljena dela, ki pripovedujejo o slikarjevi posebni povezanosti z Dresdnom. "Vedno je poudarjal, kako pomembni so bili zanj mladostni obiski umetniških zbirk," je spomnila. Umetnik je bil tam prvič leta 1956 in si ogledal dela starih mojstrov, ki so bila leta 1945 odpeljana v Sovjetsko zvezo in tedaj ravno vrnjena.
Leta 1938 rojeni Georg Baselitz spada med najpomembnejše nemške povojne umetnike.

Poznan je predvsem po svojih na glavo obrnjenih slikah. Širša javnost je nanj postala pozorna v 60. letih, ko je imel težave s policijo zaradi po mnenju nekaterih žaljivo predstavljene erotike. Poznamo ga predvsem po delih velikih formatov, čeprav se je leta 1963 usmeril tudi v grafične tehnike, ki so mu, v nasprotju s slikami velikih dimenzij, omogočale upodabljanje človeških glav, živali in pokrajin na intimnejši način.