Danes ob 19.00 tako v mariborski Galeriji Epeka vrata odpira razstava "1938–2020", ki jo je Aleš Horvat podnaslovil In memoriam: Dragica Horvat, Intimni oltar tihi junakinji. Čeprav "tetke Dragice" najverjetneje niste poznali, Horvat verjame, da si tovrsten spomenik zaslužijo tudi "običajni" ljudje. "Preprosta življenja naj odživijo še eno verzijo. Brskam po tetkinih predalih. Nogavice, razglednice, klobuki. To je življenje za razstavo. Instalacija neke usode.”

Ni treba, da smo poznali Julijo, da bi nas ganil Sonetni venec
Horvat je ob razstavi za časnik Večer povedal, da sam ne pripisuje velikega pomena klasičnim obredom slovesa, kot so pogreb, osmrtnica in nagrobnik. "Spomeniki po svetu padajo. Čas je za drugačna obeležja še tako preprostih življenj, ki so pogosto pozabljena v velikih zgodbah. Zato je razstava oltar moji osebni, a sicer širši javnosti neznani junakinji."

Verjame, da "prepoznavnost" protagonistke ni ključnega pomena za moč umetnosti: "Najlepše ljubezenske pesmi so bile posvečene osebam, ki nam drugim ne pomenijo kaj dosti, pa nas vseeno nagovarjajo. Kdo je Prešernova Julija, kdo Dantejeva Beatrice? Umetnost je vselej subjektivna, osebna izpoved."

Aleš Horvat (r. 1973) je diplomiral na AGRFT-ju in študiral filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po desetih letih intenzivnega likovnega ustvarjanja je 1938–2020 njegova tretja samostojna razstava.

Galerija Epeka je odprta vsak delovnik med 15.00 in 17.00. Skladno s priporočili NIJZ-ja bo lahko na razstavi 1938–2020 največ pet ljudi hkrati, ki bodo morali ohranjati medsebojno razdaljo metra in pol; prav tako bo nujna uporaba maske.