Na ogled so tako dela manjšega formata kot tudi velike stenske poslikave, s katerimi je okrasila restavracije in razne javne prostore. Razstava z naslovom Paradiž bo na ogled do 6. aprila 2025.

Vendar Tove Jansson na mumine tudi ob svojem likovnem ustvarjanju ni pozabila, ampak jih je v lastno razvedrilo tu in tam vključila v svoje pravljične pokrajine. Pri prvem večjem naročilu – velikih freskah na temo zabave, s katero je prekrila stene kletne restavracije helsinške mestne hiše, je tako za vazo skrila trebušasto bitje. Mumini se, denimo, pojavijo tudi v dvodelni pravljični panorami iz leta 1949 v zasebnem vrtcu v obmorskem mestu Kotka.
Razstava v helsinškem muzeju se torej osredinja na umetničino slikarsko ustvarjanje, na poslikave, ki jih je po naročilu naslikala na stene tovarniških menz, bolnišnic, vrtcev in tudi cerkva.

Nase je gledala predvsem kot na slikarko
Tove Jansson (1914–2001) se je ukvarjala z marsičim – pisala je knjige, poleg slikanja pa ustvarjala tudi scenografije in lutke. "Tove je bila ves čas najbolj znana kot pisateljica," je povedala njena nečakinja Sophia Jansson, tudi predsednica upravnega odbora družbe, ki upravlja njene avtorske pravice. "Vendar je nase vedno gledala predvsem kot na slikarko." V zadnjih letih se zbiratelji vse bolj zanimajo tudi za njene oljne slike. Za eno od tihožitij so na dražbi v Helsinkih leta 2023 iztržili 383.800 evrov.

Javna dela Tove Jansson dolgo časa niso bila deležna posebne pozornosti. Deloma zato, ker so na dela, ki so nastala po naročilu, gledali ločeno od njene siceršnje umetniške prakse, deloma pa tudi zato, ker so bile mnoge javne poslikave uničene ali prekrite. Razstava poskuša popraviti ta manko v poznavanju njenega dela in predstavlja izvirne stenske poslikave, fotografske reprodukcije del, ki jih ni bilo mogoče prenesti v muzej. Na ogled so tudi zvitki skic za poslikave, ki so bili lani odkriti med popisom inventarja v njenem studiu.

Iz Finske v svet
Preden so njeni mumini zasloveli po vsem svetu, so bili v 40. in 50. letih 20. stoletja najprej omejeni predvsem na švedsko govorečo manjšino na Finskem. V finščino je bila knjiga Mumintrolčki in velika povodenj prevedena šele leta 1991. Ker so bili prihodki od prodaje knjig zanemarljivi, so bila naročila za stenske poslikave v javnih ustanovah in zasebnih podjetjih ključna, da je Tove Jansson lahko odplačevala posojilo, ki ga je najela za nakup studia. Mumine je redno vključevala v svoje poslikave in pojavijo se v presenetljivem številu teh del, piše Guardian.

In v resnici pristajajo v njen naslikani svet, saj je temu z zgodbami skupen izrazit eskapizem. Takšen ton pojasni čas nastanka zgodb o muminih – prve so nastale v težkih letih druge svetovne vojne. V zgodbi Mumintrolčki in velika povodenj in v zgodbi Komet prihaja junaki Tove Jansson sicer postanejo begunci, ki jih ogroža naravna katastrofa. Toda konci so vedno srečni – v poplavi nihče ne umre, komet švigne mimo.

Njene stenske poslikave kažejo prav tak optimizem, ki je bil potreben ob razsulu, v katerem se je po drugi svetovno vojni znašlo finsko gospodarstvo. Razcvet javnih umetniških del, ki je sledil, je gnala želja po dvigu nacionalnega duha in kulturne identitete iz ruševin vojne. Na poslikavah je med motivi veliko pastoralnih pokrajin in otroških pustolovščin.

Zelena idila, brez znakov industrije
V njenih poslikavah redko najdemo podobe industrije, ki so bile sicer značilne za socialistični realizem v Sovjetski zvezi. Le enkrat se je naročniku, tovarni Strömberg, zdela slika Tove Jansson v menzi za zaposlene preveč idilična in so umetnico pozvali, naj naredi drugo z bolj industrijskim motivom.

Za lažje spopadanje otrok z okoljem bolnišnice
Leta 1955 je Tove Jansson dobila naročilo za stensko poslikavo na otroškem oddelku bolnišnice Aurora v Helsinkih, ki naj bi malim bolnikom olajšala prihod v bolnišnico. Na še vedno ohranjeni poslikavi je mogoče videti mumine in druga bitja, ki hitijo po stopnicah, da bi prinesli darila in cvetje zaskrbljenima otrokoma v prvem nadstropju.