"Poglej ga! Plastični žužek," nedefinirano gmoto plastike opiše kustos razstave Vasja Nagy -Hofbauer. Skulptura daje vtis, da je nekaj živega, vendar ne nekaj človeškega, ali pa ravno toliko, kot je človeški Kafkov Gregor Samsa. Kar koli že stoji pred nami, povzroči tesnobnost, ki jo občutimo zlasti v ritmu dihanja, ki postane sugestiven s časom. Umetnica z neposrednim povabilom v naslovu obenem obiskovalca neposredno vključi, da s časom, ki ga tam preživi, postane del umetniškega dela in je ključnega pomena za celostno doživetje. "Tako kot dihanje kreature, ki je počasnejše od naravnega človekovega ritma. Obiskovalcu, ki ostane dovolj dolgo, povzroči motnjo v dihanju in nelagodje," ob razstavi zapiše kustos.

Umetnico tudi tokrat zanima ustvarjanje nenavadne pojavnosti, ki kot neka motnja vzbuja nelagodje. "So neosebne provokacije na osebni ravni. Enkrat ti piha v oči, drugič žvižga tja v en dan, tretjič električno trese ob dotiku. Zdaj diha narobe. Poleg tega je ta plastični žužek nekakšen hišni ljubljenček. No, ne ravno ljubljenček, kajti tu je sam od sebe, kot pajek, ki v kotu splete mrežo, ali kot kobilica, ki prileze skozi režo priprtih balkonskih vrat in se plazi ponoči čez odejo. Je skoraj nezaželen, saj mu ni do crkljanja kot človekovim sorodnikom sesalcem. Ostaja neznan, žužek, pač, nebodigatreba, nepovabljen gost v učlovečenem svetu. Ampak, hej, ta je tu doma in človek je pri njem gost. Čeprav je to galerija, ki je prostor človekovega biotopa," še beremo v spremnem besedilu.

O plastični kreaturi Vasja Nagy - Hofbauer še zapiše, da je nekaj, kar ni zares živo, je skulptura. "Da, ni kip, ker ne stoji pri miru in je v svojem omejenem prostoru. Se tudi samo pretvarja, da diha, saj zadošča en sam poln vdih, da postane, kar je. Vendar z dihanjem, ki ni zgolj simulacija, vzpostavi svojo samobitnost, svojo resničnost, bodisi kot bitje bodisi kot prikazen."

Kreaturo Nine Koželj lahko na Ljubljanskem gradu ujamete do 22. marca.