Postavitev bo na ogled do 9. avgusta. Foto: Lutkovno gledališče Maribor
Postavitev bo na ogled do 9. avgusta. Foto: Lutkovno gledališče Maribor

"Čeprav nas njeno razmišljanje ob nastajanju umetniškega dela usmerja že z naslovom – Pohabljene sanje, lahko, v na prvi hip neprijetni resnici, zaznamo veliko lepega in navdihujočega," poudarja avtorica spremljajočega strokovnega besedila Nataša Smolič.

Mariborčanka Metka Kavčič se je po študiju likovne vzgoje na pedagoški fakulteti v Mariboru vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, na oddelek za kiparstvo, kjer je leta 1987 diplomirala pri profesorju Slavku Tihcu. Specialko za konservatorstvo in restavratorstvo je leta 1990 zaključila pri profesorju Francu Kokalju na isti ustanovi.

Kovinske čipke s pridihom eteričnosti
Nase je opozorila s kiparskimi deli in prostorskimi postavitvami, kjer združuje različne materiale in nekonvencionalne pristope, pri čemer je opazna tudi dediščina njenega konservatorsko-restavratorskega dela.
V postavitvi Pohabljene sanje spaja lahkotno tkanino in varjeno kovino. "Kovina je njen prepoznavni material, katerega vešče modelira in ustvarja kompozicije, na videz primerljive s tradicionalno ženskim ročnim delom. Sestavlja kovinske čipke iz majhnih delcev, enega po enega, počasi in vztrajno – kot nizanje drobnih zank čipkarske niti," pojasnjuje Smoličeva.

"Bela tkanina se kot slap spušča ali dviguje v visoki navpičnici in ustvarja izredno dinamičen videz vode, ki izvira od tam, kamor naše oko ne vidi, in izginja tja, kamor ji s pogledom ne moremo slediti. Tkanina zaradi umetne osvetlitve učinkuje eterično, njena materialnost se razblinja in hkrati ponovno udejanja. Vendar jo prav ta negotovost in navidezna neotipljivost v gledalčevem dojemanju naredi še bolj prisotno," je dodala.

Simbolika klasične motivike
Prostor nekdanje cerkve, posvečene Marijinemu vnebovzetju, vsebino še dodatno opredeljuje in spomni na prehajanje svetih figur v nebo ali nebesa. "Vzvišena milina in nežnost svetlobnega učinka je podobna prefinjenemu modeliranju slikarske materije renesančnih mojstrov, denimo Rafaela, Tiziana, Correggia, ali baročnih iluzionistov, ki so prisotnost božanskega in zato neupodobljivega pričarali z oblakastimi formami, iz katerih se izvijajo nežna angelska obličja in postave. Sodobni čas umetnikom ponuja možnost reinterpretiranja starih vsebin z mnogimi tehnološkimi pripomočki."