Razstava Poslednji sektor, ki danes odpira vrata v galeriji Ravnikar Gallery v Ljubljani, ponuja razmislek o tem, kako globoka osebna izkušnja umetnika, umeščena v umetniško delo, presega meje subjektivnosti in doseže objektivno relevantnost, ki je pomenljiva za širše občinstvo.

Postavitev je zamišljena kot umetničino raziskovanje lastne iraške dediščine. Povod za to, da je januarja lani odpotovala v Irak, je bilo vabilo družine njenega očeta. Na pot se je podala, da bi se povezala s svojimi družinskimi koreninami in "razvozlala skrivnostne elemente očetove nejasne preteklosti," kot je zapisal kustos Ilija Prokopiev. "S predstavljanjem posnetkov iraške družine, subtilno spremenjene najdene dokumentacije s svojega potovanja, risb, prenesenih na keramične ploščice ali pa preko uporabe risanja, umetnica mojstrsko prepleta intimno pripoved in zgodovino, ki se sprva morda zdi oddaljena. Kljub temu presega meje osebne pripovedi in osvetljuje transformativno sposobnost umetnosti. Poudarja moč samega umetniškega izražanja, ki sproža spremembe, in njegovo vlogo kot katalizatorja občutkov ter sprožilca premikov v zavesti občinstva skozi intimno-izvirna dela, ki spominjajo na nekakšno priznanje," še piše kustos.

Dom kot prostor osebnih resnic
Besedna zveza "Poslednji sektor" se navezuje na 38. sektor okrožja Sadr City v Bagdadu, kjer prebiva družina Heleninega očeta. Ime v kontekstu razstave privzame tudi simbolni pomen. "Prikazuje območje hrambe osebnih resnic, zakrit svet, ki čaka, da ga odkrijemo in razkrijemo, ali nekaj globoko skritega, težko ubesedljivega", so zapisali v galeriji.

"Ta ideja se ujema z raziskovanjem Michela Foucaulta o resnici, ki prebiva v nas samih, ter išče izraz in osvoboditev skozi priznanje." V tem kontekstu je zgodba, ki jo pripoveduje Helena Tahir, povezana z iskanjem svobode.

V imenu tega iskanja umetnica potuje po očetovi domovini, vstopi v Poslednji sektor in sreča svojo iraško družino, ki je vrsto let živela v molku, utišana zaradi osebnih in političnih okoliščin. "Helenina odločitev, da to izkušnjo preoblikuje v umetniška dela in nato v razstavo, je postala na eni strani navidezna osvoboditev sama po sebi. Obenem predstavlja prostor, kjer pripoved postane objektivna in relevantna za vse nas, saj je v svojem bistvu zgodba neposredno materialna. Skozi umetničino izpoved, ki hkrati služi kot subtilno in ambivalentno stanje ranljivosti in odpora, tudi sami postanemo krhki in uporniški hkrati. To nas opogumlja k dejstvu, da je osvobajanje resnice enako boju za svobodo; tveganje, ki ga je vredno sprejeti."

Enost v raznolikem
Videoposnetke iz družinskega arhiva, fotografije in podobe osebnega pomena umetnica sopostavlja z risbami, ustvarjenimi na meditativno precizen način, ki spominja na ritmično valovanje perzijskih preprog. Vizualne informacije v kohezivno celoto sestavlja s pomočjo tehnik sledenja, frotaža in sestavljanja.

Helena Tahir (1992) je končala dodiplomski študij grafike in podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Med študijem se je izpopolnjevala na Faculty of Fine Arts v Portu in na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu. Svoje delo je predstavila na več samostojnih razstavah, med drugim v Lamutovem salonu v Kostanjevici na Krki (2018) in Mednarodnem grafičnem centru v Ljubljani (2020), ter več skupinskih predstavitvah v Sloveniji in tujini. Živi in ustvarja na Jesenicah in v Ljubljani.