Boris Jesih se je rodil leta 1943 v Škofji Loki, po končani diplomi leta 1966 pa 1969 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani končal še specialko. Konec šestdesetih let je razstavljal z umetniki, ki so razvijali slovensko različico pop arta in slike gradili z vključevanjem podobe, prirejene iz fotografij, reklam, časopisov in televizije. Skupina umetnikov je razstavljala v nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji, nazadnje leta 1972. Zatem se je njihovo slikarstvo razvijalo v različne smeri.

Med letoma 1969 in 1972 je ustvarjal v duhu t. i. ekspresivne figuralike, čeprav njegov formalni koncept ni bil homogen. Ustvarjal je shematične geometrične reliefe glav, preizkusil se je v permutacijski kombinatoriki z računalniško strukturo, v plastiki je izživel tisto, kar ga je zanimalo v čisti abstrakciji, delal je zanimive poskuse v smeri environmenta in ustvarjal slike, ki so bile blizu popart, so leta 2017 v MGLC-ju zapisali ob umetnikovi pregledni razstavi.

Jesih je v zgodnjih 70. letih študij nadaljeval v Berlinu, ob vrnitvi domov pa na novo predrugačil svojo umetnost. "Ko sem prišel domov v Škofjo Loko, v atelje na škofjeloškem gradu, kjer so bila v ozadju narava in drevesa, sem videl, da moram poiskati svojo pot v smislu, da začnem odkrivati v tistem okolju, v katerem živim in ki ga doživljam," je pred leti dejal za Televizijo Slovenija.

Slogovni preobrat
Umetnik začne slikati nežne, v meglice potopljene krajine pastelnih barv, v kateri se kot privid pojavljajo geometrijske forme, črte, križi ali pike. So kot neke vrste opomnik o vse večji vrzeli med človekom in naravo. Dela je predstavil na dveh pomembnih razstavah – v ljubljanski Mali galeriji in Galeriji sodobne umetnosti v Zagreb.

Sredi sedemdesetih let se je intenzivneje posvetil grafiki, točneje litografiji. S svojimi grafičnimi deli pa se je uveljavil tudi na mednarodnem prizorišču. O Borisu Jesihu je ob retrospektivi MGLC-ju leta 2017 kustosinja Breda Škrjanec zapisala, da je odličen risar, pri katerem črta ni nikoli samo v funkciji opisa in barva ni le dodatek k obliki. Sta enakovredna elementa in osnova njegovega vizualnega sistema. In še: "Njegova dela nastajajo med klasično modernistično in postmodernistično tradicijo z nagnjenjem do figuralike, ki je ni neposredno posnemal, temveč jo je razvijal in preizpraševal v odnosu do aktualnih umetnostnih smernic."

Že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je kot mlad umetnik stopal po poti novega realizma in poparta, je kot ekspresivni figuralik uspel in se povzpel v sam vrh slovenskih likovnikov. Vseskozi raziskujoči avtor je v poznejših obdobjih pogosto brisal razlike med risbo in sliko in stopil v podobe novomedijske umetnosti, ko so slike delovale in se skoraj poistovetile s TV-zasloni, pa so ob umetnikovem slovesu zapisali v Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov. "Tihega in močnega umetnika, ki je živel za umetnost in je ostal zvest svojemu likovnemu svetu do samega konca, ne bomo pozabili, saj za njim ostaja globoka vrzel. Bo pa prav, da se kmalu predstavijo njegova dela na pregledni razstavi iz vseh njegovih ustvarjalnih obdobij skupaj," še piše v zapisu društva.