Marlenka Stupica, ki je bila nedvomno ena najprepoznavnejših slovenskih ilustratork, se je rodila kot Marlenka Muck 17. decembra 1927 v Mariboru. Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, z Ančko Gošnik Godec sta bili prvi diplomantki te akademije.

Ob ilustracijah tudi lutke in scenografija
Od leta 1948 in vso nadaljnjo ustvarjalno pot je delovala kot svobodna umetnica. V tem času se je pogosto izpopolnjevala v tujini. Svoje umetniško delovanje je v celoti posvetila ilustriranju knjig in tiska za otroke ter knjižnemu oblikovanju, snovanju osnutkov za lutke in scenografiji. Osnutke za lutke in scene je ustvarjala za Lutkovno gledališče Ljubljana.

V pravljičnosti je sledila izročilu srednjeveških tapiserij in fresk ter ljudske ustvarjalnosti. Z natančnimi, vedrimi in duhovitimi risbami, ki so likovno preproste in otrokom razumljive, je ustvarila opus, na katerem temelji pojem pravljičark t. i. ljubljanske ilustratorske šole in s katerim se je uveljavila tudi v svetu.

Nepozabne podobe, ki so zaznamovale premnoga otroštva
Ilustrirala in opremila je več kot 100 otroških knjig, med drugim Trnuljčico in Sneguljčico v različici bratov Grimm (1956), Pastirja Matije Valjavca (1958), Mehurčke Otona Župančiča (1962), Piko Nogavičko Astrid Lindgren (1962), Ostržka Carla Collodija (1964), Moj dežnik je lahko balon Ele Peroci (1966), Krojačka Hlačka Leopolda Suhodolčana (1970), ljudske pesmi Pojte, pojte, drobne ptice (1971) ter Palčico in Grdega račka Hansa Christiana Andersena (1976).

Pri založbi Mladinska knjiga je leta 2010 izšla antologija Drevo pravljic, v kateri je izbor nepozabnih pravljic in pesmic z njenimi podobami. Z založbo je sodelovala več kot 50 let, od leta 1948, ko je ilustrirala Uganke Otona Župančiča. Skozi leta je sodelovala tudi z revijama Cicido in Ciciban.

Marlenka Stupica je bila za svoje delo večkrat ovenčana, tako doma kot v tujini. Med nagradami in priznanji, ki jih je prejela, so nagrada Prešernovega sklada (1972), Levstikova nagrada za življenjsko delo (1999), Prešernova nagrada za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus (2013). Leta 1994 so jo uvrstili na mednarodno častno listo IBBY, ki združuje izjemne avtorje, ilustratorje in prevajalce mladinske literature z vsega sveta.

Sinonim za vrhunsko knjižno slikarstvo
Ilustratorsko delo Marlenke Stupica s svojo ambiciozno zasnovo, slikarsko bravuro in bogatim registrom občutij ter trdno zgradbo ob hkratni pozornosti do detajlov najbolje zaznamujemo s pojmom knjižno slikarstvo, je v utemeljitvi Prešernove nagrade takrat zapisal akademski slikar in grafik Črtomir Frelih.

V utemeljitvi je bilo mogoče prebrati še, da umetnica čist, jasno razprostrt likovni prostor oblikuje po načelu, ki je majhnim otrokom še posebej pri srcu, to je načelo največje razvidnosti. Mize, stole in arhitekturo obrača tako, da ne zastirajo pogleda. Čistost barve ohranja s ploskovnimi nanosi. Dodatnemu svetlenju in vrženim sencam se največkrat izogne, ker ve, da bi zastrle žarilno moč barve. Njena konturna risba ni nikoli črna, marveč je že v svoji zasnovi slikarska, barvita. Zato imajo njene oblike veliko več možnosti, da se zlivajo z okolico ali dobro ločijo od nje, kakršna je pač slikarkina zahteva.

Dolgoletni likovni urednik Mladinske knjige Pavle Učakar je pred leti dejal, da se je največ naučil prav od ilustratork, kot so Marlenka Stupica, Ančke Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič in Jelka Reichman. "Ko sem prišel na založbo kot mlad urednik, sem mislil, da bo treba zrahljati tradicijo, a so me kmalu naučile, da nimam pojma," je dejal lanski Schwentnerjev nagrajenec.

Tri generacije izjemnih ilustratork
Ilustratorski in slikarski talent se v družini Stupica prenaša iz roda v rod. Njen mož Gabrijel Stupica (1913–1990) je bil slikar, njuna hči Marija Lucija Stupica (1950–2002) in vnukinja Hana Stupica pa sta prav tako izbrali enako ustvarjalno usmeritev.

Lani je v Uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija nastal dokumentarni film Tri generacije – Marlenka, Marija Lucija in Hana S T U P I C A avtorice Majde Širca.

"Vse tri generacije Stupičevih so zasidrane v svetu pravljičnega – zgradile so svet, vzporeden resničnemu. Četudi se zdi, da je umetnost odlepljena od resničnosti, da so naslikane podobe drugačne, kot so stvari v življenju, da se pravljice dogajajo zunaj tega sveta in da je ustvarjanje le umik iz vsakodnevne pragmatičnosti, je imaginarni svet vedno v dialogu z realnim," je dejala avtorica dokumentarca in dodala, da so tudi njo v otroštvu na krilih nosile navdihujoče ilustracije Marlenke Stupica.