Raziskovalka z Univerze Saint Andrews na Škotskem Sandra Toffolo je odkrila doslej najstarejšo znano upodobitev Benetk, ki datira v 14. stoletje. Na risbo je naletela v rokopisu, ki pripoveduje o potovanju italijanskega romarja Niccolója da Poggibonsija v Jeruzalem v letih 1346–1350, ko ga je pot vodila skozi živahno pristaniško mesto.

Odkritje kaže na to, da je mesto že zelo zgodaj navduševalo sodobnike. Risba s peresom, ki je sicer precej rudimentarna in kjer še ni uporabljana perspektiva – tako upodabljanje je odkrila šele renesansa v naslednjem stoletju – prikazuje mesto s cerkvami, palačami, kanali in celo gondolami.

Poggibonsija je pot poleg v Sveto deželo vodila tudi v Damask v Sirijo ter v Kairo in Aleksandrijo v Egiptu. Rokopis je verjetno nastal kmalu po njegovi vrnitvi v Italijo leta 1350.

Sandra Toffolo, ki je strokovnjakinja za beneško renesanso, je risbo Benetk odkrila maja v knjižnici v Firencah med pripravo študije o Benetkah, ki naj bi izšla letos.

Večni čar mesta na vodi
Benetke so skozi zgodovino obiskovalce navduševale ne le s svojimi otoki in kanali, ampak tudi z edinstveno arhitekturo in svetovljanskim vzdušjem. Na vrhuncu slave v srednjem veku in renesansi so bile pomembno pomorsko in finančno središče. Pozneje so navdihovale številne umetnike, med drugim pisatelje Thomasa Manna, Marcela Prousta in Ernesta Hemingwaya.

Pred odkritjem omenjene risbe so o podobi Benetk pred stoletji pričali le zemljevidi in navtične katere. Med njimi je najstarejši zemljevid iz okoli 1130, ki ga je izdelal frančiškanski menih iz Benetk Paolino.

Predrenesančno "fotokopiranje"
Na maja odkriti risbi so tudi drobne luknjice, kar po besedah Sandre Toffolo kaže, da so jo pogosto kopirali. To so počeli tako, da so risbo posuli s prahom, ki je skozi luknjice padel na spodaj podloženi list in tako nanj prenesel podobo.

V rokopisih in knjigah poznejšega datuma je Sandra Toffolo našla še več upodobitev Benetk, za katere je po njenih besedah očitno, da temeljijo na podobi iz rokopisa v Firencah.

Umetnostna zgodovinarka Kathryn Blair Moore, ki se prav tako posveča renesansi, pa je zapisala, da je Poggibonsijev rokopis zgodnji primerek novega žanra – romarskega vodnika.