Na slikarsko avanturo se je tokrat podal z deli na papirju, kjer kot mojster slikarskih tehnik posega po vsem mogočem: od navadnega svinčnika do ali grafita, krede ali pastelov, tuša, kemičnega svinčnika, do vodnih akvarelov, kolažev in tudi risb, ki so ustvarjene v oljnih barvah.

Dolgo pričakovana razstava, ki si jo je mogoče ogledati od danes, ob 19.00 pa so namesto uradnega odprtja razstavo predstavili v neposrednem prenosu na Facebook strani galerije, predstavlja dela, ki so nastala med letoma 1980 in 2020.

Slikarja, ki je za zadnjo samostojno razstavo Slika je mrtva – naj živi slika! v Moderni galeriji leta 1998 prejel nagrado Prešernovega sklada, je že tedaj kritika uvrščala med prepoznavne evropske predstavnike figuralnega slikarstva.

Prav figura je stalnica njegovega opusa, druga ključna komponenta njegovih del je seveda barva. "Gre za zelo osebne slikarske študije, ki dokazujejo pomembnost figure ter slikarsko resnost in zrelost. Figura že s samo postavitvijo v brezčasni prostor umetniškega dela postane nadrealistična, hkrati pa s svojo mehkobno silhueto oznanja (pogosto že kar kriči) svojo konstantno živost,« ob razstavi piše kustosinja Nina Jeza. "Subjektivnost disproporcionalne figure preraste v gibanje umetniške substance, v neujemljivo odprtost bivanja, ki omogoča umetnikovo svobodo ustvarjanja in njegov povsem samosvoj izraz."

Slikar se predstavlja z deli na papirju, ki jih zaznamuje izrazito svojski pristop. To so intimne risbe, ki jih umetnik hrani v svojem osebnem arhivu in jih ima javnost tako prvič priložnost videti. Na skicah raziskuje barvo, forme, kompozicije in se torej poigrava s temeljnimi slikarskimi pravili. Obenem pa "skozi opazovanje različnih vrst papirja, ki jih uporablja umetnik, kakor v preciznem baletu med najcenejšimi kartonastimi raztrganinami in najkvalitetnejšimi japonskimi umetniškimi papirusi, prepoznamo pomembnost nikoli naključno izbrane podlage. Marušič namreč ve, da risba, ki je velikokrat »zgolj« študijski pripomoček, le prehod k sliki in s tem v bistvu odloženi tukaj-in-zdaj, potrebuje notranje pulziranje in živost, ki pogosto prerašča v radoživost, da bi samostojno zaživela. Ta – upoštevajoč manko primernih terminov – eterični utrip risba (predvsem v primeru Živka Marušiča) pridobi s podlago", ob razstavi še zapiše kustosinja.

Na ogled so tudi risarski dnevniki, nekakšen “fotoarhiv” del, ki osvetlijo njihov nastanek. Umetnik pogosto poroča tudi o provenienci slik ter z njimi dokazuje avtentičnost del. Ročno narejene arhive lahko opišemo tudi kot umetnikove kodekse, celo »elaborate umetnikove intimne zavzetosti in nenehnega pr-vpraševanja lastne izvornosti«.

"Biti slikar je naporno," še danes trdi Marušič. "Slikar mora delovati v sedanjosti, poznati preteklost in hkrati biti vizionar, poznati mora zgodovino in tehniko, predvsem pa mora biti v svoji izvedbi neprestano inovativen, če hoče skočiti iz povprečja in uspeti kot umetnik."

Za Marušiča je to prej kazen kakor nagrada, zapiše Jeza. "Ne zato, ker bi mu zmanjkalo inovativnosti, temveč preprosto nikoli ni bil v povprečju. Mogoče je prav zato tudi raztrgal Prešernovo nagrado, ko jo je dobil. Danes na vprašanje, zakaj je to storil, nima zanesljivega odgovora, zgolj to, da dejanja ne obžaluje l. Takrat je bil to upor proti državni nekulturi, ki etu -za umetnikeebej po padcu Jugoslavije ni skrbela, nanje se je spomnila le enkrat letno – enako je dandanesio. Dan kulture in dan mrtvih imata identičen čas trajanja."

Razstava bo odprta do 9. aprila, ob tej priložnosti pa bodo priredili posebno zaprtje, ko bosta po razstavi vodila kustosa Andrej Medved in Nina Jeza, ki skupaj z Markom Arnežem podpisujeta tudi besedila kataloga.