Razstava, ki danes odpira vrata v ljubljanski Galeriji Vžigalica, se osredotoča na okoljsko problematiko dolgotrajne proizvodnje in uporabe azbesta v nekdanji cementarni v Anhovem ter na njene posledice za lokalno skupnost.

Avtorica skozi osebne zgodbe prebivalcev doline, vključno z nekdanjimi delavci tovarne, aktivisti, zdravniki in strokovnjaki, presega suhoparno statistiko in izpostavlja individualne izkušnje, so zapisali v Vžigalici.

Predtakt za prihajajoči dokumentarec
Zgodba Anhovega je zgodba, ki je simptomatična za onesnaževanje tako v Sloveniji kot širše, opozarja vodja programa v galeriji Jani Pirnat. Vedno je namreč prisotna dvojnost med koristjo, ki jo z zaposlitvami tovarna zagotavlja okoliškim prebivalcem, in na drugi strani davkom, ki ga ti plačajo v smislu onesnaženosti okolja in morebitnih bolezni. Razstava po njegovih besedah tudi napoveduje dokumentarni film, ki ga Manca Juvan pripravlja v koprodukciji z RTV Slovenija.

Življenje v senci "fabrike"
Po podatkih Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa za vso Slovenijo je do konca leta 2024 zaradi azbesta zbolelo 3469 posameznikov – od tega jih je bilo 90 odstotkov iz Anhovega in okolice.

Postavitev, ki temelji na fotografskem in video gradivu, osvetljuje različne perspektive življenja v srednji Soški dolini, ki je bilo skozi čas – vse od leta 1921 do danes – oblikovano in zaznamovano z obstojem fabrike, sprva imenovane Cementi Isonzo, pozneje Kombinat 15. september Anhovo, nato Salonit Anhovo, danes pa Alpacem Cement.

Manca Juvan se po lastnih besedah vedno loteva tem, ki jo nagovorijo emocionalno, in tudi tokrat je bilo tako. Med drugim je delovala v Afganistanu in na Tajskem ter dalj časa živela v Iranu; po njeni vrnitvi iz tujine je v medijih odmevala novica o onesnaženi vodi v Anhovem. Zadevo je začela spremljati in tako prišla tudi do azbesta.

Eno vprašanje, cela paleta odgovorov
Posnela je približno 30 intervjujev, pri čemer je intervjuvancem zastavila le eno vprašanje: Na kakšen način je tovarna zaznamovala njihovo življenje tako v preteklosti kot danes? Nekateri so se zelo razgovorili, drugi manj. V razstavo so vključeni izseki iz intervjujev, ki ilustrirajo različne položaje. Ko je začela raziskovati, se namreč ni zavedala, da je dolina tako razdeljena – na eni strani so tisti, ki menijo, da je tovarna potrebna, saj jim daje vsakdanji kruh, medtem ko tistim, ki so zboleli, edini cilj postane, kako čim dlje živeti, je pojasnila.

Iz trušča novic v tempelj narave
Obiskovalec se ob vstopu v galerijo sooči z vrsto časopisnih naslovov in člankov, ki odražajo to dinamiko odnosa. V prvem prostoru na desno je predstavljeno zdajšnje življenje, sledi soba, ki je po besedah Mance Juvan zasnovana kot neke vrste tempelj narave. V sredini je v prozorno folijo zavita azbestna plošča, na stenah so podobe narave velikega formata. "Narava je kraj, kjer se umirimo, in tudi v postavitvi razstave je ta soba zamišljena kot prostor za umiritev še posebej v odnosu na prvo sobo, ki je zelo zgoščena," je povedala fotografinja.

Na drugi strani galerije so predstavljene zgodbe lokalnega prebivalstva; ljudje so predstavljeni s fotografijami, ki jih spremljajo besedila.

Kot so še zapisali v Vžigalici, skuša razstava Mance Juvan dvigniti medgeneracijsko zavest o azbestni problematiki, hkrati pa nas ob lokalni zgodbi vabi k večplastnemu razmisleku o univerzalnem vprašanju: do kdaj bomo postavljali svoje materialne potrebe pred zdravje.