Monumentalni skulpturi je naslov Metkino nabodalo, drzno in zabavno delo pa kot nadrealistični klicaj vabi k ogledu del, ki se razprostirajo v notranjosti galerije. V galeriji je že od 5. marca na ogled pregledna razstava te kiparke, ki praznuje 60 let in dvajsetletnico ustvarjanja.

Skulptura Metkino nabodalo je "prav gotov izzivalen dialog z urbanim prostorom velenjskega osrednjega trga kot tudi učinkovanje na njeno identiteto, ta pa se je v teh dneh res korenito spremenila". S temi besedami sklene virtualno vodstvo po razstavi, ki so ga pripravili v času, ko so zaradi novega koronavirusa razstavišča zaprta, kuratorka Milena Koren Božiček.

Razstava z naslovom Simulakrum tradicije predstavlja zadnje štiri kiparkine cikle, ki so obenem celosten povzetek njenega opusa. Tu so Moške in ženske figurine, ki jih ustvarja iz gline. V šaljivih figurah, ki so nastale po prehodu v novo tisočletje, je ujela razpoloženjske življenjske zgodbe, v kateri se odraža njen čut do obeh spolov ter njunih najbolj karakternih lastnosti in ekstremov.

Kot vrh portretnega cikla omenja kustosinja kiparkin avtoportret na sekiri za rezanje repe, na katero se ležerno naslanja in hudomušno opazuje okolico. "V tej samokritični podobi nam nastavlja ogledalo po ogledovanju lastne podobe v globalni izkušnji, ki je sicer globoko potopljena v množici človeštva, a še vedno ena, edina in edinstvena," delo opiše kuratorka.

V ciklu Perilo združuje kose pohištva, na katerih so odloženi posamezni kosi spodnjega perila – od nedrčkov do nogavic. Obvladovanje in čutenje materialov in dediščine je nekaj, kar kiparka nosi s sabo od let, ko je bila zaposlena kot konservatorka-restavratorka za kamnito in leseno plastiko v Pokrajinskem muzeju Ptuj. Od tod tudi posluh za dediščino, ki je postala eden ključnih motivov za njen individualni ustvarjalni izziv tretjega cikla Vrata. V tem se navezuje na osebno izročilo, dediščino naroda in osebno interpretacijo na slehernem artefaktu.

Posebno mesto v njenem delu ima rokodelska tradicija in izročilo idrijske čipke, ki jo Metka Kavčič združuje s kiparskim medijem. Estetiko čipk uresničuje v drugačnem materialu – nežnost tkanine povzame v instalacijah, izdelanih v bronu, nato pločevini, ki jo reže z varjenjem. Ob tem se spreminjajo barvni toni pločevine in nastajajo različne debeline robov kovine.

Metko Kavčič, ki se je rodila v Mariboru leta 1960, je umetnost spremljala od malega. Občudovala jo je pri očetu slikarju Maksu Kavčiču, njeno otroštvo pa je bilo tako ali drugače popolnoma prepleteno z likovnim ustvarjanjem. Najprej je študirala likovno vzgojo na Pedagoški fakulteti v Mariboru, nato pa se vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, na oddelek za kiparstvo, kjer je leta 1987 diplomirala pri profesorju Slavku Tihcu. Specialko za konservatorstvo in restavratorstvo je leta 1990 končala pri profesorju Francu Kokalju na isti ustanovi. Leta 1998 se je strokovno izpopolnjevala na École Nationale Supérieure des Beaux-Arts v Parizu. Od leta 2000 dela kot samostojna ustvarjalka na področju kulture v Mariboru.