Sorodna novica Brez živih bitij ni pokrajine ali Makučeve podobe izginjajočega sveta

Museums in Short je avdiovizualna platforma in mednarodna nagrada, namenjena kratkim videom, ki so nastali pod okriljem muzejev. Podeljuje jo Muzej industrije in dela v Brescii, v sodelovanju z Evropsko muzejsko akademijo (EMA), Forumom slovanskih kultur in Akademijo lepih umetnosti LABA.

Letos so na platformi Museums in Short zbrali kar 32 muzejskih videov. Mednarodna žirija (sestavljali so jo René Capovin, Andrea Gentili, Kostis Kalapothakis, Massimo Negri, Andreja Rihter in Elia Vlachou) je glavno nagrado podelila filmu Vladimir Makuc – Mož, ki je ljubil ptice. Ta je spremljal lansko retrospektivo del Vladimirja Makuca v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Avtorica filma je Maja Bahar, direktorja fotografije sta bila Miha Belcijan in Simon Pelko, montažer Simon Fugina, glasbo pa je ustvaril duo Silence.

Ritem tihega življenja in govorica podob
"Žirija je v filmu prepoznala uspešen dialog sveta in umetnosti, ki se zrcali v subtilnem prepletanju podobe in zvoka. "Kratek" v tem primeru ni sinonim za "hiter": slike in risbe se pojavljajo in izginjajo v počasnem nihanju, ki mu ritem narekuje tiho življenje brez besed. Besedni komentarji bi bili odvečni, saj podobe in glasba povedo vse," lahko preberemo v utemeljitvi nagrade.

Zmagovalni film bo septembra letos tudi del konference The Best in Heritage, ki se vsako leto v Dubrovniku pokloni dobitnikom različnih nagrad v polju muzealcev in kulturne dediščine.

Posebni omembi je žirija namenila filmoma Labirint sveta in paradiž srca (Uherský Brod, Češka) ter Simbol časa – Observatorij v Sydneyju (Sydney, Avstralija). Najboljši film po izboru občinstva je bil 60 let Arheološkega muzeja v Solunu. Kratke zgodbe, pomembni trenutki (Arheološki muzej v Solunu, Grčija).

Retrospektivno razstavo so v Galeriji Božidar Jakac pripravili v letu, ko je minevalo 60 let od prve samostojne predstavitve Vladimirja Makuca. Nastal je zgoščen pregled umetnikovega bogatega opusa, ki s kronološko razporeditvijo od zgodnjih študijskih del do tistih, nastalih po letu 2000, ko se je Makuc odmaknil od grafike, jasno izriše linijo umetnikovega ustvarjanja.