Skender Bajrović je rojen blizu črnogorsko-albanske meje, v kraju Gusinje, skozi katerega teče kar sedem rek. Čeprav tam že dolgo ne živi, so spomini na otroštvo in tamkajšnjo naravo oblikovali njegovo likovno poetiko. Njegova zrela leta ustvarjanja zaznamuje refleksija barve in zvoka na temo voda. Kot sam pravi, skoraj 20 let se ukvarja z vodo. "Razmišljam, da bi ta opus razširil v drugo smer, ampak to je vseeno eno vesolje in mislim da se bom še naprej veliko ukvarjal s tem," pravi naš sogovornik, ki z občutljivo človeško in likovno percepcijo motive črpa iz narave.

Razstave od Črne gore do Italije in Avstrije
Že dolga leta je dejaven član slovenskega Društva likovnih pedagogov, Triglavske likovne galerije, Društva likovnih ustvarjalcev v kamnu SKULPTE – Novo mesto. Svoja dela je predstavil na skoraj 40 samostojnih razstavah, ne le v Sloveniji v Črni gori, Makedoniji, Italiji, Hrvaški, ampak tudi v Avstriji, kjer je tudi član avstrijskega društva likovnih umetnikov (Landesverband Karnten, Avstrija).

Poklon reki Soči
Prav v Avstriji je bila večkrat razstavljena njegova monumentalna slika (dimenzij 10 x 2 metra), umetnina, s katero se je poklonil reki Soči. Kot pravi, je bila narejena v Trenti v obdobju 2005–2006 v sodelovanju s Trentarskim muzejem in predstavlja darilo Soči in naravi. "Odločitev za tako veliko sliko, ki jo je videlo tudi likovno občinstvo v Ljubljani, je moja želja po zahvali in poklonu tem koščku čudovite narave," pove Bajrović in opiše svojo monumentalno sliko: "Z njo sem želel predstaviti vodo, njeno gibanje, njen tok in energijo, rdeče poletno sonce, ribe v vodi, kamne, travne bilke rože in metulje, ki postajajo še en slikovit element prizora."

Pedagoško delo na prvem mestu
Naš sogovornik je vsa leta ostal zvest slikarskemu ustvarjanju, čeprav se je najbolj posvečal pedagoškemu delu. Prav zaradi študija na Pedagoški fakulteti v Ljubljani je osemnajstleten prišel v Slovenijo. Diplomiral je na Pedagoški akademiji v Ljubljani in na Visoki pedagoški akademiji na Reki. "Kot mlad fant sem imel željo priti samo Pariz, ampak glede na to, da z vojsko nisem imel urejenih stvari, sem ostal v Ljubljani in sem tukaj osebno zelo srečen, tako da je res to moja Ljubljana in Slovenija. V bistvu jaz imam dve domovini, po črnogorsko bi rekli: to je moja otadžbina, Slovenija pa je moja domovina, dodaja Bajrović.

Učitelja risanja Petar Lubarda in Milo Pavlović
Do upokojitve je bil zaposlen kot učitelj likovne umetnosti na OŠ Božidarja Jakca v Ljubljani. Bajrovićevi učitelji risanja so bili cenjeni jugoslovanski slikarji, na primer Petar Lubarda in Milo Pavlović, zato je tudi sam kot učitelj likovnega pouka na osnovni šoli Božidarja Jakca kjer je delal 30 let postavil visoka merila. Na njegovo pobudo je bil ustanovljen Mednarodni otroški likovni bienale OŠ Božidarja Jakca v Ljubljani.

Učenci in udeleženci likovnih tečajev ga poznajo kot potrpežljivega, predanega in skrbnega mentorja, sam pa je do svojega ustvarjanja, predvsem odkar je v pokoju, zelo strog. "Moram povedati da sem zahteven, ne slikam veliko, količinsko tisto, kar naredim – naredim," sklene Bajrović, ki v svojem ljubljanskem ateljeju kot upokojeni likovni pedagog še naprej vodi različne likovne tečaje.