V galeriji pripravljajo razstavo z naslovom Vermeerjeve skrivnosti, ki bo predstavila nova spoznanja o umetniku in njegovem delovnem procesu. Zamišljena je kot neke vrste predstavite zakulisja raziskovalnega projekta, v katerem so kuratorji, konservatorji in naravoslovni znanstveniki preučevali štiri slike v muzeju – dve od teh sta mu pripisani, a se porajajo dvomi o gotovem avtorstvu, pri dveh pa je avtorstvo potrjeno. Ob teh so pregledali tudi dva ponaredka iz 20. stoletja, cilj projekta pa je bil raziskati, kaj je na Vermeerju vermeerjevskega.

V središču razstave, ki bo na ogled med 8. oktobrom in 8. januarjem, bodo te štiri slike iz zbirke galerije. Ker so slike skoraj ves čas del stalne zbirke galerije, so izkoristili zaprtje v času covida-19 v letih 2020 in 2021 in jih predali konservatorsko-restavratorski ekipi. Ta jih je raziskala z najnovejšimi metodami, ki pokažejo, kaj se skriva pod barvnimi plastmi. Na ta način so strokovnjaki dobili jasnejši vpogled v Vermeerjev slikarski proces, materiale, ki jih je upodabljal, in kompozicijske popravke.

Poznani nam opus tega cenjenega predstavnika nizozemske zlate dobe je številčno skromen. Poznamo le kakšnih 35 del, kar gre pripisati njegovi izjemno precizni, a tudi zamudni tehniki slikanja. Vsaka potrditev atribucije je zato za umetnostnozgodovinsko stroko toliko večji dogodek. Slika Dekle z rdečim klobukom (okoli 1666–1667) je zdaj potrjena kot nedvomno Vermeerjevo delo, ki pa skriva presenečenje. Raziskava je pokazala, da je Vermeer na hrastovi plošči najprej naslikal doprsni portret moškega s širokim klobukom, ki ga je pozneje transformiral v dekle. Da se pod sliko skriva neka druga, seveda ni zares neka posebnost, nekoliko večje presenečenje je, ker gre za konkreten portret, ki jih v Vermerrjevem opusu ne najdemo zares. Upodobljenci na njegovih slikah so večinoma idealizirane podobe, poleg tega prevladujejo ženske.

Težje je bilo s potrjevanjem avtorstva pri Dekletu s flavto (okoli 1665–1675), ki je očitno nastajala dlje časa – Vermeer je verjetno leta 1665 zastavil kompozicijo, vendar pa je bilo pozneje delo popravljeno. Končno oceno, če lahko govorimo o Vermeerjevi sliki, bodo sporočili na oktobrskem odprtju razstave. Ker je slika odrgnjena, je delo tudi toliko težje atribuirati.

Sliki, ki veljata za nedvomno Vermeerjevo delo, sta Ženska, ki lovi ravnotežje (okoli 1664) in Pišoča dama (okoli 1665). Preseneča predvsem prva, saj so se pod vrhnjimi plastmi pokazale hitre, spontane in ponekod nekoliko debelejše poteze čopiča, kar se ne ujema s počasno in natančno tehniko, po katerem poznamo slikarja. "Odkritje postavi pod vprašaj splošno domnevo, da je bil umetnik vesten in potrpežljiv perfekcionist," so sporočili iz galerije.
Po razstavi v washingtonski galeriji bodo vsa štiri dela poslali na veliko Vermeerjevo retrospektivo, ki jo v amsterdamskem Rijskmuseumu napovedujejo med 10. februarjem in 4. junijem 2023. Po pisanju portala Art Newspaper vključitev dekleta s flavto govori v prid potrjene atribucije, saj je sicer ne bi pošiljali.

V washingtonsko razstavo bosta, kot rečeno, vključena tudi dva ponaredka – Čipkarica in Nasmejano dekle. Obe deli sta iz okoli leta 1925, ko je Vermeer med zbiralci postal že iskano ime in dosegal visoke cene. V galerijo sta oba prišla kot del zapuščine Andrewa Mellona leta 1937, njuno avtorstvo pa so zavrnili v 80. letih.