Akademičarka Juliet Wilson-Bareau je za britanski časopis The Observer komentirala, da bi veliki svetovni muzeji morali na novo preučiti Goyeve slike, ki jih hranijo v svojih zbirkah, češ da je med njimi ogromno "problematičnih". Pravi namreč, da na dražbah pogosto "zasači" dela, ki grejo pod kladivo kot Goyeve slike, čeprav so – po njeni strokovni oceni – delo manj spretnih rok.

"Vse skupaj je postalo minsko polje. Slike, za katere obstaja dvom, se še vedno predstavlja kot Goyevo delo, pa naj bo to namerno ali nenamerno. Vsi si želijo, da bi šlo za originale."

Francisco José de Goya y Lucientes, rodil se je leta 1746, je prvo slikarsko znanje dobil pri lokalnem slikarju v rojstnem kraju Zaragozi, že zelo mlad pa se je odpravil v Madrid, kjer sta delovala Tiepolo in Mengs, dva povsem različna umetnika, oba z enako močnim vplivom na nadaljnje Goyevo slikarstvo. Potem ko se je iz Rima vrnil v Španijo, so ga zaposlili v kraljevi delavnici tapiserij in si je mojster ustvaril ime med bogatimi naročniki. Leta 1793 mu je bolezen močno oslabila sluh in umetnik je v izolaciji začel raziskovati druge tehnike, v katerih so nastala nekatera najmočnejša dela. Dalj časa pozabljenega umetnika (umrl je 1828) so znova odkrivali v 20. stoletju.

"Težave se zavedamo že dolgo"
Juliet Wilson-Bareau, ki je v svoji karieri razstave Goyevih del postavila tudi v madridskem Pradu in londonski Kraljevi akademiji, se boji, da bo treba popraviti avtorstvo več ducatov slik; tak projekt bi trajal več let. "Že dalj časa se zavedamo težav, a zdaj mora vsak zase opraviti potrebne analize. Skoraj vsak muzej, ki ima kakega Goyo, ima tudi kakega problematičnega Goyo. Raztreseni so vsepovsod. V nekaterih primerih gre zelo očitno za ponaredke poznejšega nastanka, drugod pa za dela mojstrovih pomočnikov."

Srž težave sega v daljno leto 1812, ko je nastal katalog Goyevega ateljeja in lastnine. "Do zdaj smo verjeli, da je vse, kar je na tistem seznamu, Goyevo delo. A v zadnjih letih sem prišla do zaključka, da nekaterih preprosto ni mogla ustvariti njegova roka."

"Odgovor je jasen: Goya, tako kot večina velikih umetnikov, je imel atelje s pomočniki, kar pomeni, da so bila številna platna v tem ateljeju delo drugih rok, a v javnost so jih seveda brez izjeme pošiljali z Goyevim podpisom."

Umetnostna zgodovina je v preteklosti zelo nedoločno obravnavala vlogo Goyevih pomočnikov. "Zdaj pa je postalo jasno, delno po zaslugi dokumentacije, da so ljudje tako Goyeva kot druga dela kupovali pod Goyevim imenom. Njegov sodobnik priča, da je bil tako rekoč na čelu lastne šole."

Wilson-Bareau je potrdila, da je Metropolitanski muzej v New Yorku v resnici "prekvalificiral" že več svojih slik, ki so prej veljale za Goyevo delo – ne morejo pa določiti, kdo jih je naslikal ali kdaj natančno so nastale. "Zdaj bodo ta dela še enkrat pregledali skozi teorijo, da je slikar imel cel atelje."

Ena od slik, ki so bile na ta način prerazporejene, je Lepotice na balkonu – gre za repliko Goyeve slike, ki je sicer shranjena v Evropi.

Glavobol za kake zasebne zbiratelje?
Številna vprašljiva dela so bila leta 1970 vključena v pregledni katalog vseh Goyevih del, ki ga je ne nazadnje pomagala sestavljati tudi Juliet Wilson-Bareau sama (O tistem obdobju pravi: "Ogromen odstotek del sem videla samo na fotografijah"). Zdaj z rahlim nelagodjem govori o tem, da se bo verjetno spreminjalo avtorstvo slik, ki so v nekaterih primerih menjale lastnike za milijone dolarjev. "Če se izkaže, da je slika delo pomočnika, njena vrednost seveda strmoglavi. Slikarji v senci velikih mojstrov lahko posnemajo njihovo motiviko, slog, uporabo barve, a končni izdelek nikoli ni prežet z individualnostjo in močjo izvirnega ustvarjalca."

Ima pa to tudi svoje prednosti: "Ko izločamo neavtentična dela, je povprečna kakovost umetnikovega opusa višja. To je bilo tudi moje vodilo."