Sodobna umetnost od dvojnega prostora do Evrope Conamare

Razstava bo odprta do konca avgusta

V Galeriji sodobne umetnosti Celje ob 20. uri odpirajo razstavo Od dvojnega prostora do Evrope Conamare. Na njej predstavljajo slike, fotografije, videe in skulpture, razdeljena bo na abstraktna in figuralna dela.

Kustosinja razstave je Irena Čerčnik, z umetniškim deli pa se predstavljajo Rudolf Kotnik, Silvester Komel, Tanja Špenko, Jožef Muhovič, Emerik Bernard, Milena Usenik, Tomaž Gorjup, Janko Orač, Dragica Čadež, Franc Purg, Janez Boljka, Marij Pregelj, Zmago Jeraj, Jana Vizjak, Dušan Kirbiš, Jure Cvitan, Konrad Topolovec, Nikolaj Omersa, Ratimir Pušelja, Marko Šuštaršič, Jože Pohlen, Janez Pirnat, Peter Černe, Tomaž Milač, Ana Straže, Andreja Džakušič, Iza Pavlina, Željko Opačak, Lajči Pandur, Maksim Sedej, Ive Šubic, Drago Tršar, Narcis Kantardžić, Bojana Križanec, Matej Čepin, Tomaž Črnej, Maja Hodošček, Dalibor Bori Zupančič, Vida Slivniker Belantič, Manja Vadla, Iva Tratnik in Rajko Bizjak.

Razstava se začenja z abstraktnimi deli, od Dvojnega prostora Rudolfa Kotnika iz leta 1972 in Slike 11 Tanje Špenko iz leta 1981 ter njunega raziskovanja neslikarskih materialov in materialnosti slike do govorice barve v sliki Agresivnost svetlobe Silvestra Komela iz leta 1973 ali v sliki 4.1.2007 Tomaža Gorjupa iz leta 2007, so sporočili iz Zavoda Celeia Celje.

Zbirka Centra sodobnih umetnosti obsega okrog 380 del iz slovenskega in celjskega prostora. Nastajati je začela leta 1963 z ustanovitvijo Likovnega salona. Do leta 1980 je bila zbiralna politika vezana predvsem na razstavni program in ustvarjalnost celotnega slovenskega prostora, po letu 1980 pa se je usmerila predvsem v pridobivanje del umetnikov, ki bistveno zaznamujejo lokalno, celjsko ustvarjalnost.

Milina, ki je brez naslova
Sledijo jim figuralna dela. Najprej sklop, v katerem prevladujeta ploskovitost in uporaba črte, linije ali risbe v sliki, od ekspresivnega Udarca v obraz Marija Preglja iz leta 1965, poudarjene neosebnosti slike "2" Zmaga Jeraja iz leta 1971 z obrisom glave, ki deluje kot šablona, do svojstvene alegorične figuralike in miline v delu Brez naslova Konrada Topolovca iz leta 2009.

Sledi prostor, v katerem obiskovalcem razstave z večine del, bodisi iz avtoportretov ali iz del, v katerih so protagonisti umetniki sami, pogled vračajo posamezniki. S prodornim pogledom in barvitim realizmom obiskovalcem potem pogled vrača Nikolaj Omerza v Avtoportretu iz leta 1956, s skritim pogledom, zakritim s kosi oblačil iz vsakdanjega življenja Ane Straže v seriji fotografij Garden of Eden iz leta 2013.

V četrtem sklopu in prostoru, ki tematizira povezovanje, združevanje in skupnost, se srečujejo s skupinami ljudi. S poenostavljeno in umirjeno Družino Maksima Sedeja iz leta 1964, z znanci in prijatelji Daliborja Borija Zupančiča, ki je leta 1973 razstavil Mestece Celje, letos pa s posodobitvijo in intervencijo v takrat nastalo dokumentarno fotografijo poudaril v tistem času običajno obliko družbenega nadzora, ali s fotografskimi portreti stanovalcev v bloku na Kajuhovi 11, delu Tomaža Črneja iz leta 2011.

Tematiziranje telesa in telesnega
V zadnjem, najmanjšem sklopu pa se razstava usmeri v tematiziranje telesa in telesnega. Začne se z igrivim prehajanjem med abstraktnim in figuralnim v sliki Dialog Vide Slivniker Belantič iz leta 1973, na kateri se pred obiskovalci skorajda neopazno izriše golo žensko telo, in zaključuje s povečavama intimnih delov ženskega telesa v dimenzijah, ki skorajda zakrijejo razpoznavnost motiva v Luni in Evropi Conamari, dveh fotografijah Rajka Bizjaka iz leta 2016.

Razstava bo odprta do konca avgusta.