Tudi aktualna razstava, posvečena življenju in delu slikarja Mateja Sternena, je delo profesionalcev, ki vedo, kaj delajo. Postavitev ima ritem, ki ga poudarjajo rdeči in modri panoji, na katerih visijo slike. Ponekod so zraven kratki zapisi. Poudarki in najboljša dela so relativno dobro izpostavljeni in vidni, tudi naključni obiskovalec razstave bo Sternenu z lahkoto sledil.

Sorodna novica Monumentalna predstavitev del našega najplodovitejšega impresionista Mateja Sternena

Matej Sternen je slikarsko morda najboljši od štirih slovenskih impresionistov – ob Groharju, Jami in Jakopiču. Absurdno je, da v skupini Rihard Jakopič velja za vodilnega, da so po njem poimenovali nagrade, osnovne šole in tako naprej, saj človek še medija – slikarskega – obvladal ni!

Sternen res ni razvil ničesar izvirnega, vendar je drugače kot Jakopič – o njem sem nekaj že napisal tule – vsaj medij dejansko obvladal. Verjetno ima sistematičen trening risanja in slikanja kaj s tem. To ne pomeni, da slikar brez treninga ne zmore in ne zna – oglejmo si delo genialnega britanskega slikarja Francisa Bacona, ki je bil brez šol. Velja pa tudi obratno: velika večina šolanih slikarjev medija v resnici sploh ne obvlada.

Figuralika je najboljši del Sternenovega outputa. Njegovo obravnavanje figure se deli v tri skupine, ki se med seboj časovno tudi nekoliko prekrivajo: najprej so tu konvencionalni (meščanski) portreti. Tu Sternen uporablja tonski slikarski ključ, ki je bil v obtoku od leta 1500 do nastopa francoskih impresionistov leta 1872. Ko dela v tem ključu, slikar svetli in temni dominantne barvne vrednosti z dodajanjem bele in črne.

V drugi skupini del zaznamo figure, ki so od ozadja ločene z obrobo – morda gre za obdobja slikarjeve negotovosti – vendar je na teh slikah že opaziti drugačno strukturno logiko: vse bolj je prisotno drsenje med različnimi barvnimi vrednostmi, tonska logika se pomika v ozadje.

V tretji skupini del Sternen impresionizem strukturno razvije do konca. Tu ni več obrob. Figura se zlije z ozadjem v enotno poslikano površino, kjer zaznamo prižiganje in ugašanje posameznih barvnih vrednosti. Tonskega slikanja skoraj več ne zaznamo, zaznamo pa občasno prisotnost sivin, ki jih Sternen odlično uporablja kot nekakšna prehodna stanja, mostove med različnimi barvnimi vrednostmi. Občasno na isti površini pomeša številne barvne vrednosti, kar povzroči značilno trepetanje njegovih slik. Sternen maso, volumen, stabilnost, anatomske podrobnosti skoraj virtuozno dosega s široko potezo zrelega slikarja. Občasno mu uspe barvo spremeniti v svetlobo: oglejte si modrine na njegovih zadnjih slikah!

Vse od nastopa impresionizma naprej se slikarstvo odmika od posnemanja resničnosti. Slika postane prostor, kjer se resničnost šele vzpostavlja – navznoter, po vsakokratni notranji slikarski logiki.