Avstrijski strokovnjaki so združili moči s slovenskimi kolegi iz Narodne galerije Slovenije, od koder tudi prihaja glavnina del razstave. Ne gre le za pomembno predstavitev slovenskega slikarstva v uglednem mednarodnem muzeju, ampak pomeni postavitev stvaritev slovenskih umetnikov v dunajski kontekst poskus razumevanja tega ustvarjanja v prostoru, ki je bilo za likovne ustvarjalce obravnavanega časa še posebej pomembno in formativno.

Navsezadnje je bil Dunaj za Slovence več stoletij prestolnica, tam se niso šolali le likovni umetniki, ampak številni slovenski izobraženci. Na Dunaju je tedaj 16-letna Ivana Kobilca, vsa prevzeta od umetnosti, ki jo je videla v galerijah in na slikarskih razstavah, sklenila, da postane slikarka. "Najrajši bi bila ostala kar na Dunaju, toliko lepega in novega sem tam videla. In takrat sem zatrdno sklenila, da postanem slikarica." Ko jo je pozneje po začetnem učenju na Dunaju pot odnesla v München, ki je bil za njeno likovno formiranje tudi bolj odločilen, ji Dunaj ni več zadostoval, pa vendar – prvi vzgib je prišel od tam.

Na Dunaju so se kalili literarni modernisti, še danes močan pečat je na Dunaju pustil tudi arhitekt Jože Plečnik. To je bilo mesto prepletanja umetniških usod in vzpostavitev dialoga, ki je v likovnem ustvarjanju umetnikov prinesel sorodnosti, a tudi razlike. In prav to želi pokazati razstava z naslovom Svet v barvah. Slovensko slikarstvo 1848–1918, ki bo za javnost na ogled od četrtka, 30. januarja, pa vse do 25. maja.

Dunaj, mesto, ki je privabilo številne slovenske umetnike
"Gostovanje na Dunaju je bila naša dolgoletna želja, saj je bil Dunaj za mnoge naše umetnike pred koncem 19. stoletja odločilno središče. Dunaj je bil prestolnica države, v kateri so živeli, na Dunaju je bila umetniška akademija," spomni direktorica Narodne galerije in tudi kustosinja razstave dr. Barbara Jaki. "Belvedere je nekako “naravni” partner Narodne galerije, saj je posvečen pretežno avstrijski umetnosti, za predhodnico galerije Belvedere, načrtovano Moderno galerijo, pa je bilo odkupljenih več slik slovenskih umetnikov, med njimi so dela Ivana Groharja, Matija Jama, Riharda Jakopiča, tudi Ivana Vavpotiča in še nekaterih," pove.

Celotne priprave za razstavo so s prekinitvami potekale približno štiri leta, vse pa se je začelo leta 2021, ko je veleposlanik Aleksander Geržina odhajal na misijo na Dunaj in se pred tem oglasil v Narodni galeriji z zamislijo o razstavi. "Takrat smo začeli zares načrtovati, prizadevanja so se intenzivirala, veleposlanik je prepričal direktorico Belvedera gospo Stello Rollig, ki je obiskala Ljubljano, se seznanila z našo zbirko in delo se je začelo," pravi Jaki.

Pogled od zunaj
Umetnine teh pomembnih let slovenskega likovnega snovanja so v preteklosti predstavljali že na dveh prav tako pomembnih razstavah, v Parizu in Pragi, vendar pa gre tokrat za drugačno zasnovo. Ne le, da so tam poudarili dela umetnikov, ki so bili vitalno povezani s središčem, v katerem so se predstavljali, ampak sta bili tisti razstavi pregledno zasnovani, tokratna dunajska pa je zastavljena tematsko. Poleg tega se je Narodni galeriji zdelo ključno, da avstrijskemu občinstvu ne predstavi zgolj umetnost lastnega prostora, temveč to postavi v širši kontekst, ki ga lahko zaobjame prav "s pogledom od zunaj in v sodelovanju z raziskovalnim delom avstrijskih kolegov". "Naša želja je bila, da razstavo pripravimo skupaj, da jo avstrijski kolegi posvojijo, uvrstijo v svoj redni program. Nismo želeli le posredovati svojega izbora. To smo se dogovorili takoj na začetku," pove Barbara Jaki.

Izvirni izbor so tako pripravili v Narodni galeriji in je bil najprej zastavljen mnogo širše, potem pa se je ta, tudi zaradi razpoložljivega prostora, zožil. Kot razstavišče je bila najprej predvidena Oranžerija, po prvem predlogu ožjega izbora pa so se v Belvederu odločili, da bo razstava v imenitnejših in mnogo večjih prostorih Spodnjega Belvedera. Končni izbor je tako nastal v sodelovanju z dr. Markusom Fellingerjem, ki je po besedah Barbare Jaki temeljito preučil strokovno literaturo in prebral tudi več literarnih del slovenske moderne. "Želeli smo primerjati sočasne avstrijske umetnike z našimi, poiskati paralele in različnosti. Nekaj tega je že bilo znanega, a tokrat so ta dela zares postavljena drugo ob drugem," pojasni Jaki.

Kot še pravi, je bila afiniteta avstrijskih kolegov za tak način dela že vsajena, saj sta v stalni zbirki galerije Belvedere že dve umetnini slovenskih slikarjev – Rafolško polje Ivana Groharja in Portret Paola Preinitscha slikarja Jožefa Tominca. Tominčeva slika se je leta 2022 pojavila na dražbi hiše Dorotheum, kar so v Narodni galeriji zaznali, sliko skušali tudi pridobiti, a je bila cena previsoka. Pozneje pa so sliko opazili na družbenih omrežjih Belvedera, kjer so jo očitno kupili in takoj uvrstili v stalno zbirko.

Barva in njena izrazna moč
Povezava med Dunajem in Ljubljano ter vlogo, ki jo je imel prvi na ustvarjanje v slovenskem prostoru, je le en vidik razstave. Osrednji tematski poudarek pa je obravnava barve v slovenskem slikarstvu, zaradi česar so se odločili, da prvotni širši izbor, ki je predvidel tudi kipe in dela na papirju, zožijo na slikarska dela. "Dr. Fellinger je predstavil zanimivo tezo o strateški rabi barve pri naših slikarjih, kar je sicer v nekem besedilu nekako nakazal že Nace Šumi, a v naši stroki ta misel ni odmevala. Svojo tezo je dr. Fellinger tudi natančno, empirično pojasnil v tekstu v katalogu," pove Barbara Jaki. V ospredju je torej raziskovanje barvnih kompozicij in barvnega učinka umetnin, barve kot formalno dekorativnega elementa, pa tudi simbolnega pomena, izrazne moči in tehnične aplikacije.

Obdobje med letoma 1848 in 1918 je izrazito emancipacijsko poglavje slovenske zgodovine, tudi umetnosti, poudarek pa razstava namenja tudi ustvarjanju v času ok. leta 1900 in umetnikom okoli znamenite razstave slovenskih umetnikov v dunajskem salonu Miethke, ki je pomenila njihov preboj.

Kaj bomo videli?
Kot pove Barbara Jaki, razstava v jasni liniji sledi osrednjemu motivu – začenja se z bidermajerskimi avtorji, sledijo Karingerjeve krajine, potem Jožef Petkovšek, Jurij Šubic, Ferdo Vesel, z več deli je zastopana Ivana Kobilca, sledijo Ažbetove slike in slike slovenskih učencev, šele nato, v drugi polovici, se logično nadaljuje z impresionisti. Razstava pri Miethkeju predstavlja manjši del, za dunajsko okolje, predvsem za Belvedere pa je ta segment privlačen prav zaradi povezav z nastajanjem njihove zbirke.

Že v ocenah razstave pri Miethkeju leta 1904 so pisci in strokovnjaki ugotavljali, da gre za izvirno slikarstvo. V takratnih zapisih beremo izraze, kot sta melanholično, poetično, predvsem pa so pisali o t. i. štimungi – gre za izraz, ki izvira iz nemščine in je bil takrat priljubljen, celo nekako univerzalen pojem, ki označuje občutenje, ponotranjeno doživljanje. "To smo pokazali v zadnjih dveh prostorih; predzadnja dvorana je tista, v kateri je nekaj del, ki so bila odkupljena za avstrijsko moderno galerijo, po razpadu monarhije leta 1918 pa so se na podlagi delitvene bilance vrnila v Ljubljano."

Zgovornost razlik
Na ogled je 132 umetnin, od tega jih je 108 iz slovenskih ter 24 iz avstrijskih javnih in zasebnih zbirk. Iz Narodne galerije je šlo na pot 71 umetnin. Ob slovenska dela so postavili tudi izbor avstrijskih umetnikov z ustreznim primerjalnim gradivom. "Ne le vzporednice, tudi razlike smo predstavili, te pojasnjujejo drugačnost naših slik, na kar so opozarjali že sočasni kritiki. Podobnosti so številne, poleg motivov in izvedbe v nekaterih primerih tudi pri rabi barve. Verjetno največji poudarek pa je na razvoju krajinske slike, te vsekakor prevladujejo. Razstava je večplastna, nismo se omejili le na en sam segment," pove Jaki.

Med tujimi umetniki je najti kar nekaj zvenečih imen, med drugim Vincenta van Gogha, Clauda Moneta in Giovannija Segantinija, ki ne kažejo le siceršnjega likovnega utripa časa, ampak so med njimi tudi slikarji, pri katerih so se slovenski oplajali.

Dodana vrednost razstave so tudi dokumenti, ki so jih avstrijski strokovnjaki poiskali v svojih arhivih. Nanašajo se na odkupno politiko habsburških oblasti za nastajajočo zbirko avstrijske Moderne galerije. Dokumenti kažejo na ambivalenten odnos slovenskih umetnikov do Dunaja – na eni strani so se želeli od tega prostora emancipirati, po drugi pa so si prizadevali za avstrijske štipendije in tam prodajati svoja dela.

Groharjeva slika ostane na Dunaju in dobi svoje mesto v stalni zbirki
V inventarju Belvedera je navedenih 27 del slovenskih umetnikov, ki so jih pridobili med letoma 1904 in 1914, kar, kot pišejo ob razstavi, kaže na to, da se je takratno ministrstvo za kulturo in izobraževanje Avstro-Ogrske zavedalo kulturnega pluralizma v večnarodni državi in podpiralo moderno slovensko umetnost. Večina slik je bila posojena slovenskim muzejem in vladnim prostorom v Ljubljani in na Dunaju, po razpadu habsburške monarhije pa so dela, ki so bila v tistem hipu v Sloveniji, ostala tam. Leta 1922 so preostala dela izročili Narodni galeriji Slovenije, le omenjena Groharjeva slika je ostala v Belvederu, kjer je še danes del stalne zbirke. Tam visi ob še dveh krajinah – Segantinijevi in van Goghovi v zgovornem dialogu dveh pomembnih krajinarjev časa.

Razstavo Svet v barvah si lahko v Spodnjem Belvederu ogledate med 30. januarjem in 25. majem. Razstavo spremlja katalog, v katerem so besedila Barbare Jaki o povezavah Dunaja in Ljubljane, Markusa Fellingerja, ki predstavi svojo tezo o barvah, Michela Mohorja o osebnih stikih tistega časa, Alenka Simončič pa predstavlja književnike na Dunaju.