Sorodna novica Tadeju Vaukmanu nagrada skupine OHO

Tadej Vaukman je lani z nagrajeno fotografijo monumentalnega formata Tistega nekega večera v kleti poudarek "z obsesivnega dokumentiranja zunanjega sveta" prenesel nase. Njegove prejšnje neposredne, tudi seksualno eksplicitne prizore skejterske kulture, nočnega popivanja in motive bivanjskega okolja pri starih starših je s to gesto zamenjal avtoportret.

V tem duhu se je nato jeseni odpravil tudi na ameriško rezidenco. Zastavil si je vprašanje, na kakšen način lahko radikalno drugačno, popolnoma novo okolje vpliva na posameznika, idejno izhodišče Vaukmanove razstave Ritual očiščevanja pojasnjujejo v Galeriji P74. Ogledate si jo lahko od danes ‒ odprtje bo ob 19.00 ‒ pa do 2. februarja.

S težo sveta na ramenih
V newyorški knjigarni je Vaukman po naključju naletel na knjigo Davida Michaela Wojnarowitza Weight of the Earth. Ameriškega umetnika prej ni poznal, vendar je avtobiografija, narejena s transkripcijami zvočnih posnetkov, nanj naredila močan vtis. Poistovetil se je z depresivno atmosfero, ki prežema knjigo – njen avtor se je namreč snemal v svoji sobi, vsakokrat v istem mestu, osamljen in celo bolan. "To delo predstavlja izhodiščno točko projekta in označuje trenutek, ko je sprevidel, da mora naprej, v vključevanje novih postopkov umetniškega izražanja. Ne preseneča, da je sprožilec predstavljalo prav srečanje s knjigo, saj mu je medij knjige blizu. Svoje fotografije je večkrat predstavljal v fanzinih ali knjigah umetnika, tokrat pa ne gre za klasično formo prezentacije, temveč za prisvojitev. Ker je knjiga umetnika razstavljena zaprta in uokvirjena, nam preprečuje branje; preberemo lahko le ime avtorja in naslov knjige, ki v prevodu nosi pomenljiv naslov "teža sveta"," pojasnjuje kuratorka razstave Nina Skumavc.

Ultimativno izpostavljanje sebe
Na avtoportretu, ki ga lahko vidite zgoraj, je umetnik oblečen v majico z ameriško zastavo, njegovo rezidenčno bivanjsko okolje pa spominja na prejšnje fotografije interjerjev, polnih plastičnih vrečk, nenavadnih predmetov in zanimivih detajlov.

Novost predstavlja neposreden fizični poseg v fotografijo: avtor je nanjo nanesel debele nanose mešanice barve in telesne tekočine, ki v različnih slojih in širinah prekrijejo obraz. To ponovi v štirih verzijah. Gre za eksperimentiranje s tehniko, s katero ustvarja minimalne razlike istih motivov, na katerih vsakič vidimo odkrit le del obraza.

Zadnja Vaukmanova knjiga umetnika Pubes (2019) na podoben način ponavlja motiv avtoportreta iz otroštva. Tu je na vsako stran zapisan del besedila spomin na prvo erotično izkušnjo. Nova dela lahko torej vidimo kot logično nadaljevanje, še posebej v formalnem smislu, a tudi v vsebinskem. Če smo v prejšnjih serijah in projektih gledali širšo sliko avtorjevega življenja, njegovo socialno in družbeno okolje, zdaj precizno secira sebe, lastno skrito intimo. Tudi fizično poseganje na fotografske podobe, poteze ali pisavo lahko povežemo z izpostavljanjem sebe, najočitneje pa to poudari že sama repetitivnost motiva avtoportreta.

Draž intimnega in "prepovedanega"
Razstavljena dela zaznamujejo lastnosti, ki so sicer značilne za Vaukmanovo dosedanjo avtorsko produkcijo, je še napovedala kuratorka: specifična estetika z nenavadnimi kompozicijskimi prijemi, izbira motivike, neposrednost. "Spontanost in necenzuriranost nam vzbujata občutek, da smo znotraj pripovedi, ki nam jo umetnik posreduje. Prevladuje nekakšno nelagodje, saj se nam zdi, da opazujemo nekaj, česar ne bi smeli. Hkrati pa Ritual očiščevanja kaže transformacijo umetnika v osebnem in likovnem smislu ter prinaša trenutke tega procesa, ki so se zgostili in intenzivirali prav na rezidenci in po njej. Vprašanja, ki si jih je postavljal pred odhodom v New York – kakšen odnos bo imel do samega sebe, kakšni bodo vplivi na njegovo samopodobo, na njegovo dojemanje lastne preteklosti –, so z aktualno razstavo dobila prvi niz odgovorov."