V tem je njena moč, njena večna arhetipskost, in iz te podstati izhaja tudi projekt štirih umetnic – Polone Demšar, Paole Korošec, Mojce Smerdu in Dani Žbogar. V Galeriji DLUL bo še do nedelje, 10. novembra, na ogled razstava z naslovom Taktilije, za katero so umetnice pripravile serije del, ki so zgolj iz istega tematskega in formalnega izhodišča, obenem pa v dialogu, srečevanjih in skupnem premišljevanju vodile v nastanek združene prostorske kompozicije.

Začelo se je s kamnom neobičajne oblike, ki ga je kiparka Mojca Smerdu našla na sprehodu. Kiparka je povezala tri umetniške kolegice in jih povabila k sodelovanju. Najden kamen je bil torej navdih, ne le v sami formi, ampak prej v premisleku, ki ga sproži prav njegova nenavadna oblika. Ta se zdi, kot da bi bila umetno ustvarjena tvorba, zaradi nepričakovane razgibanosti in telesnosti, ki se zdita kot aluzija dveh združenih človeških figur, skorajda težko verjeti, da so jih oblikovale zgolj sile narave. In vendar so jih.

V dolgotrajnem procesu, v katerem je kamnito materijo dolge milijone let postopoma gnetla narava, je razumeti tudi simbolni pomen časovne dimenzije, v kateri tudi človek obdeluje, vztraja, preoblikuje glino, jo pripravi, potem pa tudi žge in suši. Gre za premislek o odnosu med formo in naravo, kot kiparko največjih in najbolj presenetljivih oblik, in obliko, ki jo ob navdihu prve (po)ustvari človek, ne le s svojimi rokami, temveč tudi svojim mišljenjem; za nenehen dialog med izvornim in porajajočim se, med tistim, kar je, in tistim, kar s preoblikovanjem postane.

Prastari kamen je torej osnova, iztočnica za razvoj novih kiparskih podob oz. skupno zgodbo, ki jo umetnice ustvarijo iz gline. Izbor materiala ni naključen, saj je svoji v mehkobi, zaradi katere se v glini lahko pozna vsak najmanjši odtis, na eni strani izrazito voljna transformacijam, po obdelavi in žganju pa trdna forma, lahko tudi časovno sicer veliko bolj zgoščen odsev dolgotrajnih naravnih procesov, ki so milijone let preoblikovali kamnite strukture našega sveta.

Zgodba prvobitnega
Vsaka izmed avtoric se na svoj način odzove na dano kamnito skulpturo, vsaka izmed nastalih serij lahko biva samostojno življenje, obenem pa skupaj ustvarjajo enovito sozvočje oblik in misli. Zdijo se kot del evolucijsko razvijajočega se sveta – od tistih primarnih, še nedoločljivih bitnosti, ki jih začutimo v kipih Paole Korošec, ko se forma šele poraja iz velikih ploskev in luknjic; prek glinenih kamnov Dani Žbontar, ki v skupkih kamnitih formacij asociirajo na prave kamnite forme prebujajočega se neskaljenega sveta; potem pa oživelih in prebujajočih se valovitih glinenih skulptur Mojce Smerdu, kjer je s sodobnim 3D-tiskanjem ustvarila taktilno razgibane površine skorajda oživelih in premikajočih se skupkov; pa vse do stalagmitom podobnih gmot, morda celo kapljičastih bitij s simboli človeških čutil, ušes, oči in ust, ki šepetajo skrivnostno zgodbo izvornega kamna, prvobitne forme, iz katerih vse to izhaja.

Galerijski prostor je z zastranitvami spremenjen v prazen prostor, neke vrste votlino, ki je izolirana od hrupa dnevnega vrveža z ulice, da je lahko gledalec sam med temi iz praforme porajajočimi se oblikami, ki pripovedujejo nekaj tako izčiščeno primarnega, kot je metamorfoza narave in (njene) forme.

Razstava Taktilije se konec meseca seli tudi v Savinov likovni salon Žalec, kjer bo na ogled med 28. novembrom in 5. januarjem, zatem pa med 9. in 20. januarjem prihodnje leto še v galeriji ULUPUH v Zagrebu.