Radonjiča zanima pojavnost onkraj fizične resničnosti, transcendenca v duhovne razsežnosti, ki se dogaja na njegovi sicer navidezno klasični krajinski motiviki, kjer ni nič materialnega. Večkrat uporablja teleobjektiv, s katerim lahko zoži in splošči prostor, medtem ko širokokotni objektiv prostor ukrivlja in poglablja.

Na ogled postavlja 28 barvnih fotografij večjega formata. Gre za krajinske posnetke, na katerih po besedah umetnostnega zgodovinarja Maria Berdiča "opazimo t. i. Raumschichten še pred 'iznajdbo' globinsko-perspektivičnih sredstev, ko so krajino in figure v njej upodabljali s pomočjo vodoravnih prostorskih slojev, navpično drugega nad drugim v nizu, čeprav se Radonjič ne odpoveduje slikovitim tridimenzionalnim učinkom, kot so svetlobno preigravanje v smislu chiaroscuro kontrastov, sfumatiranjem ploskovnih robov, zamegljenosti, ohranjanjem horizonta (tudi nepravega) kot kompozicijskega središča in sidrišča pogleda".

Kot je o svojem delu dejal fotograf, ga zanima predvsem pojem prostora. "Tega pojmujem ustreznejšega za opis kot pojem pokrajine. Verjamem, da imajo določeni prostori nekakšen nefizični, 'geoduhovni' karakter, ki ga je mogoče fotografsko razkriti skozi njegove različne vizualne manifestacije. Prostori odražajo različne vidike našega obstoja, življenja in izkušanja sveta. Zame so pokrajine tudi povezava s pojmom tišine, kar poskušam prenesti na fotografijo."

V Maroboru rojeni Radonjič je zaposlen kot univerzitetni profesor. Svoje delo je predstavljal na več samostojnih razstavah, sodeloval je tudi na številnih skupinskih razstavah tako doma kot na tujem. Soustvaril je tudi multimedijske performanse, ki so bili izvedeni v Mariboru na Festivalu Borštnikovo srečanje, Festivalu Performa in Festivalu Lent. Njegove fotografije opremljajo tudi knjižna dela.

Razstava, ki bo na ogled do 5. januarja, je nastala v sodelovanju s Fotogalerijo Stolp v Mariboru.