Tracey Emin ob svojem delu It was all too Much iz leta 2019. Foto: EPA
Tracey Emin ob svojem delu It was all too Much iz leta 2019. Foto: EPA
Sorodna novica Tracey Emin v dnevniku izolacije: "Danes bi bila srečna. Danes bi praznovala samoto."

58-letnico je med zvezde umetniške scene v devetdesetih izstrelila inštalacija, zgovorno naslovljena Everyone I Have Ever Slept With, 1963–1995 (Vsi, s katerimi sem kdaj spala), in vse od takrat je Tracey Emin prepoznavni obraz britanske umetniške srenje. Boli pa jo, da ljudje nikoli niso dojeli "resnosti" njenega ustvarjanja – orisali so jo kot "narcisoidno, utrgano, vreščečo furijo," kot se je sama izrazila v pogovoru za BBC-jev Radio 4.

Med novejšimi deli Tracey Emin je ogromen neonski napis – I want my time with you (Hočem svoj čas s tabo) – ki ga je leta 2018 izobesila na londonski postaji St. Pancras. Lani so v Kraljevi Akademiji v Londonu njene slike, skulpture in neonske napise postavili ob boku platen Edvarda Muncha.

Tracey Emin je slavno inštalacijo Moja postelja zasnovala leta 1998, ko je živela v občinskem stanovanju v Waterlooju. Uporabila je svojo resnično posteljo v vsem njenem
Tracey Emin je slavno inštalacijo Moja postelja zasnovala leta 1998, ko je živela v občinskem stanovanju v Waterlooju. Uporabila je svojo resnično posteljo v vsem njenem "sijaju": nastlano z uporabljenimi kondomi, umazanim spodnjim perilom in praznimi steklenicami na zapackanih rjuhah. V galeriji Tate je bila prvič razstavljena leta 1999, ko se je potegovala za Turnerjevo nagrado. Za tisti čas kontroverzna umetnina je razdelila javnost in dvignila toliko prahu, da je imela galerija rekorden obisk. Za 150 tisoč funtov jo je nato kupil Charles Saatchi, vnet zbiratelj "mlade britanske umetnosti" (YBA) in jo razstavil v svoji galeriji. Foto: AP

V BBC-jevi oddaji jo je moderator vprašal, če se ji zdi, da je bila slikarska plat njenega ustvarjanja po krivici spregledala. Umetnica je odgovorila precej neposredno: "Ne, mislim, da sem bila spregledana jaz sama. O meni so si ustvarili mnenje, da sem neka narcisoidna, utrgana, kričeča furija".

Besede I Want My Time With You (Rada bi čas s teboj), ki so se na dvajsetih metrih bočile pod uro na postaji St. Pancras, so seveda aluzija na romantična snidenja na postajah – obenem pa so bile mišljene tudi kot
Besede I Want My Time With You (Rada bi čas s teboj), ki so se na dvajsetih metrih bočile pod uro na postaji St. Pancras, so seveda aluzija na romantična snidenja na postajah – obenem pa so bile mišljene tudi kot "tiho sporočilo preostanku Evrope" ob brexitu: "Zelo, zelo me skrbi Evropa oziroma to, da bomo že čez eno leto majčken, osamljen otoček v Severnem morju. To je norost." Foto: EPA

Samotna pot umetnika
Boli jo tudi, da je življenje umetnice v svoji biti "zelo osamljeno". "Ne moreš biti umetnica in viseti na velikih zabavah, to se nikoli ne bo obneslo," je povedala v intervjuju, ki so ga predvajali v soboto zvečer. "Del tebe mora iti globoko navznoter, jaz temu rečem 'v notranjščino jame', in če ne greš v jamo, ne boš nikoli ustvarila umetniškega dela. Če hočeš biti sposobna ustvarjati, moraš znati stopiti na noge in res videti samo sebe."

Lani je umetnica razkrila, da se bori z rakom na mehurju, a je aprila letos – po vrsti operacij – dobila zdravniško potrdilo, da raka nima več. "Imela sem krasnega kirurga. V resnici je vse moje operacije opravil robot, kar je neverjetno. Mislim pa, da me je rešila ljubezen. Res verjamem, da me je tokrat rešila ljubezen, ne umetnost. Tik preden sem izvedela, da imam raka, sem se zaljubila."

Zanimiv detajl pogovora je bila tudi anekdota o tem, kako se je umetnica leta 1996 v neki libanonski restavraciji spoprijateljila z velikim Davidom Bowiejem. "Nekdo se je nagnil čez mojo mizo in rekel: 'Oprostite, da vas motim, ime mi je David in hotel sem samo reči, kako zelo rad imam vaše delo'. Dvignem pogled in pred mano je bil David Bowie. Rekla sem: 'Enako'. Potem sva postala prijatelja. Neverjetno je, da sem se spoprijateljila z edino osebo, katere ogromna oboževalka sem kdaj bila."